Pogledala je kreditno kartico, potem pa sramežljivo rekla: »Smem vprašati, če ste vi tista, ki piše za Jano?« Malo mi je bilo nerodno, ker sem se doslej vedno varno skrivala za časopisnim papirjem, a sem vseeno povedala po resnici, da sem prava. »Sem vas že nekaj časa opazovala, pa nisem bila prepričana, če ste to vi, ker ste malo drugačni kot na fotografiji,« je nadaljevala. Seveda, sem si mislila, na fotografiji sem videti desetkrat bolje, in me je imelo, da bi si z roko pokrila ogromen mozolj, ki se mi je naredil na bradi.
Potem ko sem se peljala proti domu, sem se ogledovala v ogledalu in nerada sem si morala priznati, da trenutno res nisem v najboljši formi. Da sem kakšen dan videti veliko bolje. Pa da me je stres minulih dni kar malo utrudil, mi povzročil kakšen dodaten sivi las in zarisal nove gube na obraz. Saj ne da bi se mi dogajalo kaj zelo posebnega, kakšna stvar, ki je ne doživljajo tudi druge mame tega sveta. Le Hanin rojstni dan je bil pred vrati in čeprav se sliši neumno in kakšnemu staršu zdravega otroka povsem nerazumljivo, sem bila na trnih, kako se bo vse skupaj izteklo.
Kako bo potekalo razdeljevanje vabil? Bodo punčke zelo očitno pokazale, da jim je vseeno ali so povabljene ali ne? Kdo bo prišel na zabavo in kdo ne? Bo Hana v silnem vznemirjenju, ki jo daje že teden dni, uspela zvoziti, ne da bi po njej zbolela? In podobne traparije, za katere vem, da mi samo kradejo energijo, a se jim kljub vsej logiki, s katero si sicer pomagam skozi življenje, ne morem upreti.
Imeti tako ali drugače drugačnega otroka ni preprosto. Je konstanten stres, ki vpliva na tvoje življenje in te sili, da se vsak dan znova ukvarjaš z vzpostavljanjem ravnotežja. Z iskanjem notranjega miru. Lastnega zadovoljstva. Da si zvečer, ko ležeš spat, lahko rečeš, da nisi skrbel samo za potomca, ampak da si naredil tudi nekaj nase. Popil kavo s prijateljico. Šel malo po trgovinah. Sedel za mizo in gledal v zrak. Počel tisto, kar te zadovoljuje.
Kajti če predolgo ne uspeš vzpostaviti ravnotežja v sebi, če ne najdeš pravega stika s samim seboj in če ne naravnavaš vsak dan sproti te občutljive notranje tehtnice, se ti lahko zgodi, da resno zboliš še sam. Da pregoriš in te enostavno zmanjka. Da te diagnoza preveč posrka vase. Kar nekaj jih poznam, ki so padli v to past. Ki so imeli otroka s posebnimi potrebami, pa so se mu posvetili s tako vnemo, da so pozabili, da obstajajo še druge stvari v življenju, prav tako pomembne kot otrok. Ki se niso znali pogovarjati o ničemer drugem več, samo še o diagnozi. Ki so zanemarili dejstvo, da je velikokrat bolje, če mladič napreduje malenkost počasneje, kot bi ob delu s polno paro, da lahko mama naredi premor in si oddahne.
Kajti, kolikor jaz poznam sobivanje z drugačnimi otroki, so mame tiste, ki te unikatne zgodbe peljejo naprej, rinejo z glavo skozi zid in delajo tako rekoč nemogoče. Moški običajno stojijo nekje ob strani ali pa preprosto izginejo s prizorišča, ker smo pač ustrojeni tako, da ženske prenesemo več od svojih pregovorno močnejših spremljevalcev. Vsaj v večini primerov je tako, hvala bogu obstajajo izjeme.
Zadnjič mi je po čistem naključju v knjižnici prišla pod roke knjiga z naslovom Ozdravitev neozdravljivega avtorja Boba Owensa, zdravnika. V njej sicer ne nastopa noben otrok s posebnimi potrebami in je glavna zvezda moški, obolel z aidsom, a sem jo vseeno prebrala na dušek. In si iz nje zapisala tale odlomek: »Če je iz kakršnegakoli razloga zapravljena življenjska energija - s telesnimi ali duševnimi napori ali s slabimi navadami - telo oslabi. V oslabelem telesu zastane izločanje, in to vodi do kopičenja strupov v krvi, do toksemije. Ko se to kopičenje strupov izrazi, se ohrani toliko časa, dokler se življenjska energija znova ne povrne z odstranitvijo vzrokov.« In malo naprej še: »Bolezen si človek pridela sam.«
Verjamem, da se telesa ne da pretentati. Da si zapomni vse naše kikse, vse pretirane napore, vsako neprespano noč in vsako živciranje brez zveze. In da nekega dne pride dan plačila. Zato nikar ne pozabite na svojo tehtnico. Pojdite na kavico.

Vir: Jana
Značke: bolezen, stres, aids, downov sindrom