Starci smo klepetali ob šanku, ta mali dve pa sta nesrečno postopali po sobi, čeprav sta istih let in se poznata in sta imeli izpolnjene vse pogoje za to, da bi se lahko prav luštno imeli. Gledala sem ju in me je prijelo, da bi jima rekla, da bom vsaki dala nekaj za delat, če se ne bosta zaposlili sami, tako kot je to znal meni reči moj pokojni oče, kadar sem brez dela postopala naokoli in tistemu zgoraj kradla čas. Ko je bilo že več kot očitno, da ne vesta, kaj naj sami s seboj, je ta druga rekla: »Nama je tako dolgčas. Ne veva, kaj naj počneva.«
In smo jima v hipu natresli cel kup predlogov, od gumitvista do iger z žogo ter priprave baletne predstave. Stali sta tam sredi dnevne sobe in zdi se mi, da sta se kar malo smilili sami sebi, a sta se potem le pobrali v Hanino sobo, zaprli vrata in potem počeli ne vem kaj.
Ta stari pa smo padli v debato o tem, kako se tile naši mladički sploh ne znajo več zaposliti sami, ker nenehno bdimo nad njimi kot kragulji in ker so tako rekoč od jutra do večera vpeti v neke dejavnosti in jih nekdo usmerja na začrtano pot.
Da nismo čisto nič vsekali mimo, ko smo prišli do tega zaključka, sem razmišljala čez nekaj dni, ko smo se vračali z baleta in so naši znanci, ki so tudi pravkar končali z vajami, sedeli pred šolo in čakali, da bo šla njihova prvošolka čez eno uro na angleščino. Ura je bila malo čez pet in še jaz, stara koklja, sem komaj čakala, da pridem domov in dam vse štiri od sebe, pred ta malo pa je bila še ura čakanja in nato še šestdeset minut učenja. Se pravi, da je prišla domov v najboljšem primeru ob pol osmih in da je bila tako rekoč ves ta čas vpeta v vodene dejavnosti - če izvzamem tisto uro čakanja. In da je bila takrat, ob pol osmih, godna samo še za kakšno večerjo pa za pravljico in za lahko noč.
Torej ta ljubka šestletnica cel ljubi dan ni imela čisto nič časa zase, za to, da bi se igrala tisto, kar bi se želela igrati, in ji zato, ker so njeni starši poskrbeli za natančen razpored, sploh ni treba razmišljati o tem, kako bo razpolagala s svojim prostim časom, ker ga tako in tako nima.
Morda pa sta ji nalašč dala obe dejavnosti na isti dan, da ima druge dni proste, je rekel moj mož, ki v čisto vsaki stvari skuša najti nekaj pozitivnega, se mu pa taki popoldanski maratoni tudi ne zdijo v redu. Čisto možno, sem rekla jaz, čeprav poznavajoč ljubljanske starše vem, da številni tako rekoč cele popoldneve svoje potomce razvažajo po dejavnostih, in to z ene naravnost na drugo, ter da so zvečer oboji, otroci in starši, čisto zmahani od divjega tempa.
Če pomislim, je to morda celo lažje, kot pa imeti doma mulca, ki ne ve, kam bi se dal, kajti tega, kako se zaposliš sam in kako si razporediš čas, da ga je dovolj za vse, kar si se bil namenil početi, se moraš v bistvu naučiti. Ampak še prej moraš sploh dobiti priložnost za to. Imeti moraš čas. Prosti čas. Čas, ki ni programiran in je samo tvoj in ga lahko vržeš tudi stran, če hočeš. Kajti tudi to, da nekaj časa ne počneš nič, se mi zdi pomembno.
Moram priznati, da je tudi mene imelo, da bi svojo hčer kljub temu njenemu downu vpisala na sto in eno dejavnost, da bi ji zapolnila čisto vse popoldneve v tednu, zato pač, ker to počnejo tudi vsi drugi in ker je fino, da se otrok čim več nauči in se utrudi, da je potem doma mir.
Pa sem še pravi čas prišla k sebi. Hči mi je namreč že lani večkrat rekla, da je fino, če smo doma in se lahko igra s svojimi dojenčki, jim kuha, bere zgodbe in jih preoblači. Da ji je všeč, če mi lahko pomaga speči zavitek. Pa da si želi, da ji kdaj preberem knjigo.
Ob tej pripombi sem se spomnila neke druge deklice, njene vrstnice, ki hodi na angleščino, balet, ritmično gimnastiko in tenis ter je popoldan prosta zgolj ob koncih tedna. Nekega lepega dne je svoji mami potožila, da sploh nima več časa za igranje. »Mami, kdaj se bom pa lahko igrala?« jo je vprašala. In mama ji je po pravici povedala, da ne ve.
Še vedno hodi na vse dejavnosti in še vedno si želi, da bi bila lahko en popoldan v tednu zgolj punčka. Brez jasnih navodil, kaj naj počne.

Vir: Jana
Značke: prosti čas, balet, downov sindrom