»Z veseljem vam sporočam, da bo moj sin še eno leto hodil v šolo,« je pisalo v telefonskem sporočilu. In je to, kar je pisalo, pomenilo, da je še ena mama zmagala v bitki za pravice svojega otroka. Da bo njen sin, prav tako lastnik Downovega sindroma, eno leto pozneje pristal v zavodu in bo [ ... ]

Kakšno minuto ima na voljo moj mož, ko stopi skozi vhodna vrata, da v miru zajame sapo in se malce razgleda po prostoru, potem pa se iz mene vsuje plaz besed. Pripovedujem mu o tem, kaj vse se je zgodilo, ko ga ni bilo, kako sva se s Hano učili, kje ima mala največ težav, [ ... ]

Liza je stara petnajst let in ima cerebralno paralizo. Z družino živi v hiši, v stanovanju v visokem pritličju in mansardi. Ker njena starša pred njenim rojstvom nista pričakovala, da jima bo življenje pripeljalo na pot nekoliko drugačno punčko, sta svoje bivališče gradila kot vsi drugi pari njune starosti. Običajno široka vrata, stopnice, ki vodijo [ ... ]

Najbrž ni prav pametno javno priznati, da si novinar, pa že od poletja naprej skorajda ne gledaš več televizije, še posebej ne informativnih oddaj. Pa bom ne glede na to vseeno napisala, da se mi zdi škoda časa za gledanje in poslušanje vseh tistih slabih in nevzpodbudnih novic, ki nam jih servirajo mediji, in da [ ... ]

Danes je četrtek in moja hči ima rojstni dan. Devetega. Pomemben dan za našo družino, tako pomemben, da namesto o kolumni razmišljam o torti. O tem, ali bo roza glazura uspela prekriti vso tisto čokolado, ki sem jo zamešala v biskvit, pa o tem, ali jo bom z bleščicami in figuricami uspela spremeniti v plesalko, [ ... ]

Novica, ki je zelo verjetno niste zasledili, ker je bila objavljena samo na spletu, je govorila o tem, da sta dve razjarjeni slovenski mami svoja hudo prizadeta otroka nekega lepega dne sredi septembra odpeljali naravnost k ministru za šolstvo. Tako si je lahko ta v živo ogledal, kakšen je videti otrok s hudo cerebralno paralizo, [ ... ]

Nikoli ne bom pozabila tistega rojstnega dne pred nekaj leti, ko je prijateljica dve steni v kletni sobi spremenila v slikarko platno. Razdelila ju je na meter debele pasove in na vsakega od njih zapisala ime malega slikarja. Otroci so bili stari kakšna tri leta ali pa malo več in oči so se jim kar [ ... ]

Poleti je najina hči nekega dne odkorakala do morja, se pognala v vodo in zaplavala. Plavala je, kot da plava že vse svoje življenje, čeprav je še dva dni prej po nekaj zamahih potonila kot kamen. Samo stala sem in zijala, potem pa stekla do avta, da s fotoaparatom ovekovečim ta trenutek.
Mislila sva, da je [ ... ]

Zdi se mi, da se vsakega septembra še prav posebej spomnim, da ima moja hči Downov sindrom. Pravzaprav me na to opozorijo drugi, v glavnem takrat, ko jim skušam dopovedati, da želim svojo hčerko ne glede na njeno genetsko napako vpisati na kakšno dejavnost skupaj z zdravimi vrstniki. Kakor hitro namreč odprem kljun in povem [ ... ]

Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem v bistvu dolgočasno bitje. V tem smislu, da imam že petnajst let istega partnerja in sem tudi sicer zvesta enim in istim ljudem ter se je kar malo težko od zunaj prebiti v moj krog. Pa da že sto let pijem kavo brez mleka, hodim v isto [ ... ]