Liza je stara petnajst let in ima cerebralno paralizo. Z družino živi v hiši, v stanovanju v visokem pritličju in mansardi. Ker njena starša pred njenim rojstvom nista pričakovala, da jima bo življenje pripeljalo na pot nekoliko drugačno punčko, sta svoje bivališče gradila kot vsi drugi pari njune starosti. Običajno široka vrata, stopnice, ki vodijo do domovanja, prostori, polni arhitekturnih ovir.
Dokler je bila Liza drobcena, so jih še brez težav premagovali, potem pa je drobižek toliko zrastel, da je nastal problem, kako jo spraviti domov, ne da bi se pri tem poškodovala. Liza ima namreč - povedano po domače - trde ude, ki jih ne more upogniti tako in takrat, ko bi bilo treba.
»Vsak premik je postal stres, tako za Lizo kot za naju z možem,« mi je razložila mama. Njena deklica se namreč pri vsakem transportu iz prostora v prostor vsaj enkrat nekam udari, pa če se še tako trudijo, da se to ne bi zgodilo. Njene razširjene ročice in ozki podboji vrat pač ne gredo dobro skupaj.
Ker tako niso mogli več živeti, sta se starša odločila narediti osebno dvigalo, veliko meter in pol krat meter dvajset. Na zunanji strani hiše, ker v njej ni dovolj prostora. In ker to dvigalo, veliko ravno toliko, da bodo vanj lahko spravili voziček in spremljevalca, spremeni obliko hiše, in ker se bo spremenil tudi naklon strehe, da bo deklica lahko bivala tudi v mansardi, za poseg potrebujejo gradbeno dovoljenje.
So pač zaprosili zanj. V prepričanju, da se v tej državi še kdo drug razen njih drži predpisov. Bilo je februarja, ko so ga oddali, pa potem čakali, prepričani, da so si tisti na občini prebrali državni portal Republike Slovenije, na katerem je mogoče na vprašanje, koliko časa se čaka na gradbeno dovoljenje, prebrati naslednji odgovor: »Rok za izdajo odločbe je 60 dni od popolnosti vloge, skrajšan postopek 30 dni …«
Čakali so torej in čakali, dokler ni mame začelo skrbeti in je junija dvignila slušalko ter uradnike malce nataknjeno povprašala, kaj se je zgodilo, da od njih ni nobene pošte. Da se še sploh niso lotili njihovega spisa, so ugotovili, ko so pobrskali po kupčku, in ji potem, ko jim je razložila, kakšno je stanje pri njih doma, obljubili, da bodo njihov primer obravnavali prednostno.
Zatem so resda dokaj hitro ugotovili, da je vloga nepopolna, in oni so jo dopolnili, nato pa so jim še enkrat obljubili, da bodo na vrsti med prvimi. Dovoljenje naj bi po teoriji torej prispelo v tridesetih dneh.
Pa ni. Minilo je še kar nekaj mesecev, da so dočakali težko pričakovano pošto. Na koledarju se je že izpisal marec, v naslednjem letu, kakopak, kar pomeni, da so na dovoljenje čakali leto dni in mesec.
Da nikakor noče biti nekaj posebnega in da bolezni svoje hčerke nikoli ni izkoriščala za to, da bi dobila prednost, pa da je vedno kot vsi drugi vzorno čakala v vrstah pred blagajnami in uradniškimi okenci, mi je razložila mama. In da tudi ni pričakovala, da bodo gradbeno dovoljenje dobili že naslednji dan po oddaji vloge. Se ji je pa vseeno zdelo logično, da bodo oni na drugi strani razumeli, da res niso primer kot vsi drugi in bodo zadevo uredili v zakonsko predpisanem roku. Da bodo po pogovoru razumeli, da je pri njih doma res kriza in da njihova punčka trpi.
Ta zgodba me preganja že nekaj časa in vsakič, ko pomislim nanjo, mi dvigne tlak do neslutenih višin. Še posebej, ko berem o dobro poučenih podjetnikih, ki se najprej lotijo gradbenih del in se naknadno ukvarjajo z urejanjem papirjev, pa se jim ne zgodi čisto nič.
Da te sistem dobesedno sili, da se ne držiš pravil, mi je postalo jasno že zdavnaj. O tem, da ti država nikoli, ampak res nikoli, ničesar ne bo dala kar tako, brez teženja, me je poučila znanka iz samega vrha državne uprave. »Prej, ko boš to dojela, lažje ti bo,« se je glasil njen nasvet.
Še zmeraj se učim, kako zahtevati tisto, kar mi pripada, tale mama iz zgodbe pa tudi. Čeprav, mi je sporočila, je na pohodu nova generacija staršev, ki si ne pusti kar tako zapreti vrat pred nosom. Tile malo mlajši so očitno že dojeli to, česar mi otroci socializma še nismo - da je treba vedno in povsod težiti, težiti, težiti. In če ne gre drugače, pač ignorirati sistem.

Vir: Jana
Značke: gradbeno dovoljenje, cerebralna paraliza, država, uradnik