Kakšno minuto ima na voljo moj mož, ko stopi skozi vhodna vrata, da v miru zajame sapo in se malce razgleda po prostoru, potem pa se iz mene vsuje plaz besed. Pripovedujem mu o tem, kaj vse se je zgodilo, ko ga ni bilo, kako sva se s Hano učili, kje ima mala največ težav, pa kaj vse mi je povedala prijateljica v telefonskem pogovoru in na kaj vse sem pomislila tisti dopoldan, ko sem tako kot zmeraj delala v mirnem zavetju našega doma.
Običajno me vljudno posluša, tale moj prijazni mož, kakšen krat vmes reče aha ali a res, vmes pa se trudi, da bi se čim prej osvobodil kravate in poslovnih oblačil. Ko gre v spalnico, grem jaz za njim, ker se mi zdi, da me drugače ne bo dobro slišal, in ko se vrne v kuhinjo, sem spet tam, polna novih informacij, ki jih moram nujno in takoj deliti z njim.
Dolgo mi ni povedal, da ga to moje govorjenje takoj po prihodu domov strašno utruja in da si tisti trenutek, ko stopi v lasten dom, želi samo mir in tišino. Cel dopoldan ima namreč opravka z ljudmi. In medtem ko jih je poslušal in se pogovarjal z njimi, je razmišljal o tem, kaj vse mora še postoriti.
Potem je enkrat takole med znanci v šali le priznal, kako stresen je njegov prihod domov in kako ga bombardiram z informacijami. Kako me sicer posluša, a me v bistvu ne sliši, ker se mora najprej spraviti na isto valovno dolžino in izklopiti vse tisto, kar se je zgodilo dopoldan ter kako samo upa, da ne bom zaznala, kako odsoten je pravzaprav.
Njegovo priznanje, da samo upa, da ne bo sledilo kakšno vprašanje o temi, ki je pravkar na dnevnem redu, pri ljudeh običajno sproži salve smeha. Pri meni tudi, ker vem, da ima prav in da znam biti s tem svojim deljenjem vtisov in informacij res naporna. A kaj, ko sem dopoldan preživela v tišini in komaj čakam, da z nekom spregovorim o tem, kar mi zaposluje misli.
Zadnjič, med počitnicami, sva sedela ob morju in pila kavo in jaz sem spet čutila potrebo, da mu povem o knjigi, ki sem jo pravkar prebrala. Poslušal me je, zbrano in tako, da se je videlo, da ve, kaj mu pripovedujem, in mi, ko sem končala, razložil, da me takole neobremenjen z vsakdanjimi težavami prav rad posluša. In da mu je všeč, da mu pripovedujem o knjigah, ki so me ganile, ker njemu za takšne knjige, kot jih berem jaz, žal zmanjka časa in energije. In sva se spet nasmejala njegovi pripombi, da znam biti v Ljubljani s svojim govorjenjem malce težka.
Pripovedovala sem mu knjigi Modrost starega učitelja, ki mi jo je priporočila v branje sestra. Tako kot kar nekaj knjig, ki sem jih brala v zadnjem času, tudi tale govori o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. O tem v tej knjigi svojemu nekdanjemu študentu pripoveduje profesor, ki si že zelo nevarno zre s smrtjo iz oči v oči.
»Verjamem v to, da si popolnoma prisoten,« je profesor Morrie dejal svojemu nekdanjemu študentu. »To pomeni, da moraš biti z osebo, s katero si. Ko se zdajle pogovarjam s teboj, Mitch, skušam biti osredotočen na to, kar se dogaja med nama. Ne razmišljam o čem, kar sva dejala prejšnji teden. Ne razmišljam o tem, kaj se bo zgodilo v petek. … Pogovarjam se s teboj. Razmišljam o tebi.«
In to, kako se naučiti biti pozoren, je profesor nekoč predaval na kolidžu. »Učiti se biti pozoren? Kakšen pomen pa sploh ima to? Zdaj vem, da je bolj pomembno od skoraj vsega, kar so nas naučili na kolidžu,« je zapisal avtor knjige in učenec.
»Del težave, Mitch, je, da vsak tako zelo hiti,« je dejal Morrie. »Ljudje ne najdejo smisla v svojem življenju, zato ves čas tekajo in ga iščejo. Načrtujejo naslednji avto, naslednjo hišo, naslednjo službo. Ko ugotovijo, da so tudi te stvari prazne, tečejo dalje. … Resnica pa je, da mi ni treba hiteti z mojim avtomobilom. Svojo energijo bi raje vložil v ljudi.«
O vsem tem sva govorila z mojim možem, zato, ker sva imela čas in ker nama misli niso begale k drugim stvarem. In sva tam pod istrskim sončkom ugotovila, da naju čaka še naporno učenje. O tem, kako upočasniti življenje in biti pozoren na tisto, kar se dogaja tukaj in zdaj.

Vir: Jana
Značke: Modrost starega učitelja, pozornost, učenje