»Z veseljem vam sporočam, da bo moj sin še eno leto hodil v šolo,« je pisalo v telefonskem sporočilu. In je to, kar je pisalo, pomenilo, da je še ena mama zmagala v bitki za pravice svojega otroka. Da bo njen sin, prav tako lastnik Downovega sindroma, eno leto pozneje pristal v zavodu in bo začel tri sto petinšestdeset dni pozneje luknjati kuverte, lepiti znamke ali karkoli je že teh duhamornih opravil, namenjenih ljudem s posebnimi potrebami.
Vesela sem bila zanjo in za njenega sina, ker vem, kako težko je biti bitko z birokracijo in kako mučno je tem zaplankanim bučam dopovedovati, da tvoj otrok zmore več, kot mu oni pripisujejo. Ko me je ta gospa pred časom spraševala, kaj naj stori v zvezi s šolanjem svojega otroka, glede na to, da jo vsi prepričujejo, da je pri štiriindvajsetih že zrel za zavod oziroma prestar za kakršno koli šolanje, sem ji lahko rekla samo to, naj vztraja pri svojem. Ker mama (skorajda) vedno najbolje ve, kaj je dobro za njenega otroka.
In ta mama je vedela, da se njen sin v šoli še vedno vsak dan nauči veliko novega, da napreduje in ima še nekaj prostih kapacitet pa da mu to, da hodi v šolo, koristi v vseh pogledih. In da bi bila storjena velika škoda, če bi ga izpisala iz šole samo zaradi starosti.
Proučila je nastali položaj, se dala podučiti, kdo so njeni nasprotniki in kako delujejo, izdelala bojno taktiko in se podala v boj. »Šla sem malo okoli ovinka, ker sem videla, da po glavni cesti ne bo šlo,« mi je poročala v telefonskem pogovoru in sem ji morala priznati, da se je odlično znašla. »Ja, Branka,« je rekla, »marsikaj smo se že naučile v tem življenju, a ne.«
Predvsem tega, da je treba, preden se podaš v bitko, imeti načrt. Strategijo. Pot, po kateri boš šel, da boš prišel do cilja. Kajti, če boš res vedel, kam greš in kam si želiš prispeti, boš tja tudi prispel, pa čeprav boš moral na poti stokrat skreniti z glavne ceste in četudi se boš moral kdaj celo za nekaj časa ustaviti.
In načrt moraš znati tudi v hipu prilagoditi. Glede na ovire pač, ki se pojavijo na poti. Z mojimi načrti je natančno tako - kar naprej jih moram spreminjati. V bistvu je tako, da sploh ne bi smela načrtovati, ker mi še niti enega načrta ni uspelo izpeljati do konca tako, kot sem si bila zamislila na začetku; za to v glavnem poskrbijo drugi.
Začelo se je že v porodnišnici. Moja beležnica vsevedka je bila že pred porodom polna načrtov za deklico, ki naj bi se nama pridružila oktobra. Vse sem imela naštudirano: kam jo bom peljala k zdravniku, kaj bom počela z njo v prostih dopoldnevih, kaj vse jo bom začela učiti takoj po prihodu iz porodnišnice in kam jo bom vpisala v vrtec, ko bo stara dovolj, da se bom lahko ločila od nje. Še celo šolo, ki se mi je zdela dovolj dobra za prihajajočo mlado damo, sem že izbrala.
Potem pa je izpadlo tako, da je sicer res hodila k tistemu zdravniku, ki sem ji ga izbrala, a je morala hoditi še k celi vrsti drugih strokovnjakov. Zaradi česar so moji načrti o dolgih skupnih sprehodih s prijateljicami padli v vodo in je od jutranjih poležavanj in crkljanja v postelji ostalo bore malo.
Slab mesec po njenem rojstvu sva šli prvič na fizioterapijo. In potem na pediatrični kliniki preživeli tri jutra na teden. Tista jutra, ki so jih moje prijateljice z enako starimi otroki preživele natančno tako, kot sem si bila predstavljala pred Haninim rojstvom. Če mi je bilo težko? Ja, mi je bilo, seveda, kdo pa rad ob pol osmih zjutraj z enomesečnim dojenčkom drvi z enega konca mesta na drugega.
A mi po drugi strani ni bilo težko, ker sem vedela, kaj hočem in kam naj bi nas pripeljala ta pot. Ker sem imela načrt. Malce drugačnega sicer od tistega v moji beležki, a je bil to čisto pravi načrt.
Kljub vsem neslavnim izkušnjam z načrtovanjem načrte pripravljam še danes. Še vedno rišem poti in na koncu zapičim zastavico, ki pomeni cilj. Zmago. Tisto, kar sem ali pa smo želeli doseči.
Kajti kot je v svoji knjigi Zadnje predavanje zapisal pokojni Randy Pauch, nikoli ne kaže obupati. »Načrt lahko vedno spremeniš, toda najprej ga moraš imeti,« je napisal. Tudi takrat, ko se pred tabo dvigne kamnit zid in se ti zdi, da ga nikoli ne boš sposoben preplezati.

Vir: Jana
Značke: načrt, Randy Rauch, Zadnje predavanje, zmaga