Odprla so se vrata operacijskega bloka in skoznje je stopila svetlolasa ženska v beli halji. Bežno sem pogledala v njeno smer, a ji nisem posvečala pretirane pozornosti. Mojega pred kratkim posvojenega otroka, ki si je v prvem mesecu življenja že pridelal prvo operacijo, je namreč operiral moški. To sem vedela, ker mi je pred posegom [ ... ]

»A je naš?« je vprašala Hana.
»Ja, naš je,« sva ji raznežena odgovorila.
»Čisto, čisto naš?«
»Ja, čisto, čisto naš,« sva potrdila njeno domnevo in je mala na to rekla samo: »Končno sem dobila brata.«
Tako preprosto je bilo najini hčeri predstaviti novega družinskega člana. Drobceno dete, ki si je v inkubatorju še nabiralo moči za življenje, ker se [ ... ]

Včasih se sprašujem, kakšen človek bi bila, če ne bi bilo Hane. Kakšen bi bil moj pogled na svet, ali bi videla vse tiste nelepe stvari in krivice, ki jih vidim dandanes, ali pa bi živela udobno pogreznjena v svoj mali svet in mi ne bi bilo mar za nikogar v moji bližini. Bi bila [ ... ]

Šopek je bil tak, da bi umrla od sreče, če bi ga dobila. A žal ni bil namenjen meni, ampak ženski, ki je stala na moji desni in se topila od sreče ob pogledu na tisti mini izdelek, ki ji ga je cvetličar molil pod nos. Gledala sem tiste oranžne, rumene in bele rožice, lepo [ ... ]

»Bo dobil neopravičene ure, ker je zopet šel prej domov?« sem vprašala razredničarko in me je prav začudeno gledala, češ, od kod ti pa ta ideja. »Dobro vprašanje,« je rekla malo zatem in se mi zdi, da se je čudila še sama sebi, kako da se ni že prej spomnila na to. »Kajti če gre [ ... ]

Vsi smo na skrivaj pogledovali proti njej. Pa nihče pravzaprav ni gledal nje, ampak njenega sina, ki je tam na samem začetku čakalnice pripet v invalidski otroški voziček hlastal za zrakom in se trudil požreti slino. Izpod čela sem jo na skrivaj opazovala tudi jaz. Kar nekako nisem mogla odmakniti oči od nje, kot bi [ ... ]

Ko je prišel mož domov, sva bili s Hano že na bojni nogi. Tulili sva druga na drugo, da se je zagotovo slišalo do sosedov in še kam drugam, obe pri tem na robu joka in prepričani vsaka v svoj prav. Ona je skoraj jokala zato, ker sem zahtevala od nje, da neko besedo v [ ... ]

„Mami, knjižničarka mi je naročila, da moram vrniti Piko Nogavičko,” je nekega dne po prihodu iz šole obelodanila moja hči. „Saj si jo že vrnila,” sem jo skušala prepričati, pa je trmasto vztrajala, da je še ni in da ve, da je knjiga nekje v njeni sobi. Spomnila sem se tiste nesrečne Pike Nogavičke, ki [ ... ]

Ura je bila petnajst minut do dveh, ko sem v avto naložila njega. Prijatelja, ki je sicer z dušo in telesom zapisan medicini, a je pripravljen takoj vzeti dopust, če mu omeniš, da nekje v bližnji ali daljni okolici rastejo gobe. Petnajst minut pozneje se je vkrcala še ena navdušena gobarka, svobodna podjetnica, ki si [ ... ]

Najprej so mi pisali iz šole. Da se jim namreč ne zdi prav modro, da naša hči je beli kruh. Ker da je škodljiv in nezdrav. Če bi vedela, kakšno škodo ji povzročam s tem, ko jo pitam z belim kruhom, so zapisali, bi zbrala vse svoje moči, da bi jo navadila jesti črni, [ ... ]