»Bo dobil neopravičene ure, ker je zopet šel prej domov?« sem vprašala razredničarko in me je prav začudeno gledala, češ, od kod ti pa ta ideja. »Dobro vprašanje,« je rekla malo zatem in se mi zdi, da se je čudila še sama sebi, kako da se ni že prej spomnila na to. »Kajti če gre mulc skoraj vsak dan že ob desetih domov, in to zato, da je v razredu mir in lahko vi sploh kaj delate, potem si zasluži neopravičene ure,« sem vrtala naprej in je odgovorila na to, da se bo posvetovala s tistimi, ki imajo več kompetenc od nje.
Pa mi to še ni bilo dovolj in sem prav našpičeno še naprej rinila vanjo. »Ko sva midva z možem prosila, da bi Hana enkrat na teden manjkala prvo uro, pri telovadbi, da bi lahko terapevtka delala z njo in ji tako pomagala lažje usvojiti snov, ste nama rekli, da to ni mogoče. Moram torej svojemu otroku naročiti, naj zganja take lumparije, da bo za razred postal povsem nesprejemljiv, da bo lahko ostal doma, tako dobil potrebno pomoč in zato lažje dohajal vrstnike?«
Nič ni odgovorila na to, ker pravzaprav ni imela kaj reči. Pa še kriva ni bila čisto nič, ker o teh rečeh pač odločajo drugi. Sem ji pa prebrala v očeh, da se po tihem strinja z mano. Pokavec, ki je sprožil ta dialog, namreč ni teroriziral samo moje hčere in drugih otrok, temveč tudi njo. Spomnil se je tako kakšen dan, da bo sredi pouka razmetal vse stole v razredu, ali pa je kako drugače tako učinkovito motil pouk, da je morala učiteljica preseliti vse učence drugam, če so hoteli sploh predelati kaj snovi. Kajti pokavec, sicer izjemno inteligenten in na pogled mil fantič, ni hotel zapustiti razreda, saj mu je bilo to, kar je počel, očitno zelo všeč.
Učiteljica ni imela pooblastil, da bi ga preprosto odvlekla iz njega, da bi ga močno prijela za roko in odpeljala nekam, kjer bi se ohladil in vrnil v normalno stanje. Kaj šele za to, da bi mu dala kakšno po riti ali ga kako drugače kaznovala.
To mučenje je trajalo kar nekaj mesecev, preden smo sicer silno neorganizirani starši le stopili skupaj in zahtevali, naj nekdo nekaj naredi. Naj mulca takrat, ko postane neobvladljiv, pač pridejo iskat starši in se potem doma sami ukvarjajo z njim.
In so res začeli hoditi v šolo že ob desetih, včasih tudi trikrat na teden ali pa še pogosteje, in je potem fant doma v miru predelal šolsko snov ter je bilo na prvi pogled vse lepo in prav. Meni se to že takrat ni zdelo v redu, ker sem na incident pač gledala iz svoje, z malce posebno hčerko začinjene perspektive. Preprosto se mi ni zdelo prav, da lahko neki nevzgojeni pokavec ostaja doma samo zato, ker mu ne morejo kako drugače stopiti na prste, medtem ko moja hči, ki s svojo prisotnostjo pač ne moti drugih, ne more manjkati niti eno uro na teden in še to pri telovadbi. Pa sploh ni pomembno, da je bil zato, ker so malega skoraj vsak dan predčasno odpeljali domov, potem v razredu mir. Bila so pač dvojna pravila.
Na to dogodivščino izpred let sem se spomnila te dni, ko sem v časopisu prebrala, da je deček, ki je po pripovedovanju v ljubljanskem Savskem naselju teroriziral sošolce, po tem, ko so starši teh otrok dokončno znoreli ter zagnali medijski vik in krik, po hitrem postopku dobil spremljevalca, ki je ves čas z njim in mu tako preprečuje, da bi še naprej zganjal teror.
Tako na prvo žogo, kot radi rečemo, je zdaj vse v najlepšem redu, v razredu je najbrž zavladal mir, a sprašujem se, kakšno sporočilo dobivajo sošolci takih otrok. To, da moraš biti hudo vzgojno neprilagojen, pa boš kar čez noč dobil pomoč ali pa boš lahko odhajal domov, kadar boš hotel?
Kajti s tem fantkom, ki po pripovedovanju staršev in otrok tako neusmiljeno mlati vse in vsakogar okoli sebe, je definitivno nekaj narobe in fant zagotovo potrebuje pomoč ter sploh ni treba, da ga krivimo za to, kar je postal, ker smo za psihofizično stanje otrok v tej starosti v glavnem odgovorni odrasli in se nam potemtakem lahko samo smili.
A sprašujem se, koliko je v naših šolskih klopeh otrok, ki tudi potrebujejo pomoč, pa so pač bolj obrnjeni vase in udrihajo po nečem nevidnem v sebi, ne da bi to kdo opazil. Mar moraš res biti nevaren za svet okoli sebe, da nekdo ugotovi, da s teboj nekaj ni prav, in ti priskoči na pomoč?

Vir: Jana
Značke: šola, razred, baraba, pouk, kazen