Najprej so mi pisali iz šole. Da se jim namreč ne zdi prav modro, da naša hči je beli kruh. Ker da je škodljiv in nezdrav. Če bi vedela, kakšno škodo ji povzročam s tem, ko jo pitam z belim kruhom, so zapisali, bi zbrala vse svoje moči, da bi jo navadila jesti črni, pirin ali kakšen drug, bolj zdrav kruh. Tunine paštete, ki si jo moja hči vsak drugi dan namaže na ta grešni beli kruh, hvala bogu niso omenili. Pa sirovega namaza, ki pride na spored tiste dni, ko ji ne paše pašteta, na srečo tudi ne. Tudi o alpskem mleku v tetrapaku, s katerim poplakne ta svoj šolski obrok, ni bilo niti besede. Čeprav verjamem, da so opazili tudi to.
Seveda vem, kaj moja hči je za malico, ker ji jo vsako jutro vzorno pripravim v vrečko in jo nato obesim na kljuko vhodnih vrat, da je v jutranji zmedi ne pozabi doma. Šolske malice se namreč ne pritakne za živo glavo. In seveda vem, da beli kruh ne velja za prav zelo zdravega. Pa da bi strokovnjaki moji desetletnici zagotovo priporočili kakšen drug namaz in ne paštete, četudi reklama zanjo zagotavlja, da je tako naravna, da jo mame priporočajo kot zdrav obrok.
Nič si ne zatiskam oči pred dejstvom, da moja hči je precej enolično hrano, in vem, da bi se lahko prehranjevala precej bolj zdravo, a povejte mi, kaj naj naredim, če je v šoli od osmih zjutraj do pol dveh. Naj ji dam zraven črni kruh in jabolko pa kakšen fin zelenjavni namaz ter s tem dosežem, da mi bo vse skupaj na pol mrtva od lakote prinesla nazaj domov? Saj sem poskušala biti odgovorna mama, jabolka sem ji olupila in narezala na koščke, ji dala kakšen krat v posodo koščke banan, kupovala sem vse sorte biološko pridelanih izdelkov, pa sem na koncu vse to dobila skoraj nedotaknjeno nazaj. Mala je bila raje lačna.
Klicali so me tudi od tabornikov. Da otrok ne je čisto nič drugega kot kruh in pašteto. In da ne vedo, kaj naj naredijo, ker to, da je samo in edino kruh, ni zdravo. Pa sem jim rekla, naj jo pustijo pri miru, če je zadovoljna s kosom kruha in pašteto, ker ni od enolične hrane še nihče umrl. Da jo bomo že nahranili doma, ji skuhali eno od tistih petih jedi, ki ji gredo v slast. Naj ji nikar ne pokvarijo taborniške dogodivščine samo zato, ker so nekje prebrali, da moramo ljudje jesti različne vrste hrano. Ona bo preživela tudi s svojo izbiro.
Normalno, da je tudi mene skrbelo, da bo moja hči zaradi revne prehrane ostala majhna, pa da bo slabokrvna in kaj vem kaj še vse, pa me je zdravnica pomirila, da ima dobro kri in da iz teh nekaj jedi, ki jih uspemo spraviti vanjo, očitno načrpa čisto dovolj hranilnih snovi. Naj jo pustimo pri miru, ker tudi stalno siljenje v nekaj, kar ti ni prav, je pa prav nasploh, pri drugih, nič kaj blagodejno ne vpliva na človekovo zdravje.
In smo jo pustili pri miru. To našo izbirčno punco, ki jo je na področju prehranjevanja že marsikdo skušal spraviti v red, a to doslej ni uspelo še nikomur. Midva z možem sva vsekakor sprejela njene želje, pa četudi zaradi tega obveljava za nevestna starša.
Kadar beseda nanese na zdravo prehrano in njen vpliv na človekovo zdravje, rada povem zgodbo o naši znanki, ki že več kot pol življenja je samo stvari, ki nosijo oznako bio, ekološko ali demeter, tudi lase in telo si umiva z nekim pregrešno dragim šamponom iz samih zdravilnih bilk, pa je kljub temu fasala raka. Nič biološko pridelanega je ni obvarovalo pred njim, tudi to, da je takrat, ko smo se vsi okoli nje mastili z dobrotami, ona pa je jedla svoje bio solatke in jih zalivala z neko živo vodo, očitno ne. Najbrž je seme bolezni že ves čas nosila v sebi.
Velikokrat razmišljam o tem, da ji je to, da nas je gledala, kako uživamo v hrani in pijači, medtem ko si je ona vse to v imenu zdravja odtegovala od ust, morda celo škodilo. Mogoče še bolj, kot bi ji škodil kos slastnega svežega belega kruha s pršutom in ovčjim sirom, lepo poplaknjen s kozarcem rdečega vina. Nisem ravno prepričana, da je tako usodno pomembno, kaj denemo v usta. Se mi zdi, da je pomembnejše tisto, kar čutimo ob tem, da je to, da smo v ravnovesju s samim seboj in ne v ravnovesju s trenutnimi prehranjevalnimi trendi, tisto, kar nas ohranja zdrave. Po mojem je treba zajemati življenje z veliko žlico, ker nikoli ne veš, kdaj se bo tisto zoprno seme, ki ga očitno vsi nosimo v sebi, odločilo vzkliti.

Vir: Jana
Značke: bio, demeter, ekološko, hrana, malica