Šopek je bil tak, da bi umrla od sreče, če bi ga dobila. A žal ni bil namenjen meni, ampak ženski, ki je stala na moji desni in se topila od sreče ob pogledu na tisti mini izdelek, ki ji ga je cvetličar molil pod nos. Gledala sem tiste oranžne, rumene in bele rožice, lepo skladno povezane v celoto, in si želela, da bi tudi mene na ta dan kdo razveselil s tako prikupnim darilom.
Ura je bila že skoraj pet, ko me je končno poklical. »Pridem domov ali še prej skočim po šopek?« me je vprašal in sem mu rekla, naj kljub temu, da je že pozen, stopi še do cvetličarne in prinese nekaj rož, da bo najina hči videla, da si tudi midva dajeva darila. Že pred leti sva se namreč dogovorila, da si za praznike ne bova podarjala puloverjev, knjig, ur in drugih vsakdanjih reči, ker je to povsem brez zveze, pa še popolnoma neromantično za povrh. Bila sva si edina, da se bova obdarovala samo, če se bo kateri spomnil kakšnega res domiselnega darila.
Meni se je nekajkrat celo posrečilo, da sem ga presenetila s svojo izbiro, in je potem revežž živel v stresu, kako naj on mene razveseli, še posebno zato, ker imam rojstni dan le tri dni za njim. Mi je kar na glas povedal, da se počuti bedno, ker imam jaz tako nore ideje, medtem ko je on en navaden slovenski Janez, ki še tega ne ve, na katero tipko naj pritisne, da bo ženi priklical solze v oči.
Zdelo se mi je, da ga ni domov celo večnost, potem pa sva s Hano le zaslišali odklepanje vrat. »Oči!« se mu je mala hotela vreči okoli vratu, pa ji je nekaj zašepetal v uho in sta izginila nazaj na hodnik. Potem je mala slovesno odprla vrata in je vkorakal moj mož z velikim belim zavitkom. Rože so, to sem vedela, glede na to, da je po telefonu grozil s cvetličarno, a katere bi lahko bile velike vsaj kakšen meter?
»Vse najboljše za rojstni dan,« sta mi zažgolela skupaj s Hano in naenkrat se je tisti beli zavitek znašel v mojih rokah. Previdno sem pogledala, s čim me je osrečil moj mož, in našla v njem rdeče vrtnice in mačice. Od vrtnic so potem, ko jih je v roke dobil cvetličar, ostala le gola stebla s cvetovi, mačice pa tudi niso bile nekaj najlepšega, kar sem videla v življenju.
»Kam pa naj to dam?« sem vprašala na robu joku, ker se je to, kar sem dobila, tako zelo razlikovalo od tistega, kar sem dopoldne občudovala v neki drugi cvetličarni in o čemer mu vedno znova z navdušenjem govorim.
»Ja, v vazo,« mi je odgovoril in se mi zdi, da mu je bilo tu že jasno, da nekaj ni naredil prav.
»In kje naj dobim tako veliko vazo?« sem vprašala z jokajočim glasom, ker res ne premoremo niti ene tako velike vaze, da bi lahko vanjo vsaj približno dostojno spravila njegov dar.
»Jih pač daj v tisti čeber, v katerem sva včasih kopala ta malo,« je hitro našel rešitev in sem se raje pobrala v kopalnico, da mu ne bi zavila vratu.
Razmišljala sem tam na samem, kaj naj naredim, naj se prismehljam nazaj in se delam, kako zelo srečna sem, ali pa mu odkrito povem, da sem proti vsemu, kar je preveliko, proti rožam, avtom, stanovanjem, obljubam in ne vem čemu velikemu vse še. Pa saj bi to moral vedeti, glede na to, da že celo večnost živi z menoj.
»Rože bom razrezala in naredila normalno velik, malce ekstravaganten šopek,« sem rekla, ko sem prišla nazaj, in me je gledal, kot da sem padla z Lune. »Veliko raje bi imela tistega majhnega, o katerem sem ti govorila po telefonu,« sem izustila takoj zatem in je opravičujoče rekel, da ve. In da je v bistvu želel naročiti točno tak majhen šopek, potem pa so nekemu moškemu prinesli tako veliko čudo iz rož in si je rekel, zakaj ne bi tega ženi kupil še jaz. Da v bistvu ne ve, kaj mu je bilo, a da tako pač je. In da drugič ne bo ponovil napake.
Prijateljice so bile zgrožene, ko sem jim pripovedovala o tem dogodku. Da tako nehvaležne mrhe še ni videla, je celo rekla ena. Pa da sem lahko srečna, da sploh kaj dobim od moža, ker veliko žensk ne dobi nič.
Seveda je vse to res in lahko mi rečejo tudi mrha, a se mi vseeno zdi, da bi morali bolje poznati vsaj tiste, s katerimi živimo. In da bi jim morali podarjati stvari, ki so všeč njim in ne nam. Pa da bi morali večkrat na glas povedati, kaj si želimo, da ne bi (vsaj naši dragi) ponavljali vedno istih napak. Drugače bomo vse življenje dobivali prevelike šopke.

Vir: Jana
Značke: šopek, rože, vrtnice, moški, ženska