Ko je prišel mož domov, sva bili s Hano že na bojni nogi. Tulili sva druga na drugo, da se je zagotovo slišalo do sosedov in še kam drugam, obe pri tem na robu joka in prepričani vsaka v svoj prav. Ona je skoraj jokala zato, ker sem zahtevala od nje, da neko besedo v knjigi prebere še enkrat, to pot za spremembo prav. Prejšnji štirje poskusi so bili namreč popolnoma napačni, pa čeprav je bila beseda kratka, taka, da bi jo kakšen drug dan pravilno prebrala že v prvem poskusu in to popolnoma brez težav.
Tudi meni so solze začele siliti v oči, ker se me je zaradi tega stanja na istem mestu počasi začenjal lotevati obup. „Potrudi se,” sem sitnarila tja v njo, ona pa nazaj, da se trudi po svojih najboljših močeh, a da je ta beseda zanjo pač pretežka in je zato ne more prebrati prav. In je pri tem buljila mimo mene ter knjige v neki nevidni madež na steni.
„Pusti jo pri miru, bo pač brala jutri, ko bo boljše volje,” je skušal posredovati moj prijazni mož. „Točno tako,” mu je takoj pritrdila najina hči in se, že precej boljše volje, skušala izmuzniti proti svojemu zaščitniškemu očetu. Da tako ne gre, sem začela sikati vanj, pa da ruši mojo avtoriteto in da že tri dni ne delava skoraj nič, ker ima mala kar naprej neke prebliske, da ne more delati, enkrat zato, ker presodi, da so stvari pretežke zanjo, kar sploh ni res, pa naslednji dan zato, ker se menda ne počuti najbolje, čeprav je takoj potem, ko odloži šolske obveznosti polna volje in moči, pa spet zato, ker je zunaj dež in se težko zbere. In kako Hana ni otrok, ki bi lahko četrti dan preprosto nadoknadil zamujeno, ker pač nima dovolj kapacitet in mora zato delati vsak dan malo, predvsem pa sproti.
„Vzemi si kosilo,” sem med tem naštevanjem mimogrede izstrelila proti njemu, ne da bi prav pogledala v njegovo smer. Da ni lačen, je rekel na to in mi s tem kratkim stavkom dokončno pokvaril razpoloženje. Da se jaz mučim s kuhanjem, je lahko slišal v tistem silnem besednem izbruhu, on pa ni niti toliko prijazen, da bi jedel, ter da ni prvič, da je rekel, da bo kosilo jedel doma, potem pa ga je pojedel že nekje drugje in smo potem morali hrano vreči proč. Če on sploh ve, kako težko jaz uskladim svojo delo s kuhanjem pa še s Haninimi domačimi nalogami, pa kako neodgovorno je to, da mečemo hrano proč, medtem ko nekateri nimajo kaj jesti. Tale zadnja polna luna si me je res privoščila na polno.
Sploh ne vem, kaj mi je odgovoril na vse tisto moje krakanje, ker sem bila od silnega besa in užaljenosti tudi malo gluha, vem samo to, da je tudi on uporabil rahlo povišane tone in da se to pri nas le redko zgodi.
Ko sva oba prišla nekoliko k sebi, sva ugotovila, da najine hčere ni. Da je medtem, ko sva se obkladala z besedami, izginila v svojo sobo. Šla sem za njo, še vedno precej slabovoljna, in jo našla ob omari. Pred njo je stal odprt kovček in v njem je že našlo prostor nekaj njenih oblek. „Jaz se bom odselila k Alenki,” je rekla, „ker se z očijem prepirata.” Slaba volja me je minila v hipu in planila sem v smeh, pa me je poučila, da ni čisto nič smešno, če se odrasli prepirajo in da jo zaradi tega bolijo ušesa. Da ne mara, da sva slabe volje.
Začela sem ji razlagati, da se odrasli včasih tudi skregamo, pa da to ni nič hudega, ter da se veliko kregava tudi midve, pa ni videti, da bi jo to kar posebej motilo. „To je drugače,” se je strinjala, a mi ni znala točno razložiti, v čem je ta silna razlika.
„Zdaj se pa lepo pobotajta,” je rekla, ko se je spet prikazala v dnevni sobi. „Objemita se in obljubita, da se ne bosta več prepirala,” se je glasilo naslednje povelje, in sva se objela in se opravičila drug drugemu, čeprav sem bila še vedo malo jezna nanj, ker je pustil kosilo. „Zdaj se pa gremo crkljat,” si je zaželela najina hči, srečna, da sta se v naš dom spet vrnila mir in sožitje, in smo si res privoščili obilno dozo objemanja in žgečkanja.
Potem ko je šla Hana spat, sva se še dolgo pogovarjala o tem, kako pride prav, da imaš doma tak merilec razpoloženja, kot je najina hči, ki zna v pravem trenutku s pravim dejanjem pomiriti preveč razgrete strasti, da se ne razplamtijo čez vse razumne meje in požgejo vse mostove za seboj. Da ti pokaže vse tisto, kar ne delaš prav.

Vir: Jana
Značke: šola, prepir, selitev, odrasli