»A je naš?« je vprašala Hana.
»Ja, naš je,« sva ji raznežena odgovorila.
»Čisto, čisto naš?«
»Ja, čisto, čisto naš,« sva potrdila njeno domnevo in je mala na to rekla samo: »Končno sem dobila brata.«
Tako preprosto je bilo najini hčeri predstaviti novega družinskega člana. Drobceno dete, ki si je v inkubatorju še nabiralo moči za življenje, ker se je pač odločilo prehitro pokukati na ta svet in se v trebuhu svoje mame še ni dovolj okrepilo za tuzemske izzive. Nič ni bila presenečena, pretresena ali kako drugače vidno prizadeta zaradi dejstva, da ne bo nič več edinka, to, da je naša družina dobesedno čez noč dobila novega člana, je sprejela kot najbolj naravno stvar. Kot nekaj, česar se je treba veseliti.
Da bo postala sestra, ji nisva povedala vse do tega čarobnega trenutka, čeprav sva to vedela že nekaj dni. Zdelo se nama je, da bi bila zgolj teorija zanjo premalo, da mora najprej videti tega svojega težko prigaranega brata, pa ne bo potrebovala kaj veliko razlage in mu bo z lahkoto odprla vrata v svoje srce.
»Ga lahko vzamem v naročje?« je vprašala potem, ko je premagala začetno zadrego, in sva ji morala razložiti, da žal ne, da je naš fant še preslaboten in mu moramo zato dati čas. »Potem bi mu pa nekaj prebrala,« je rekla, vzela knjigo, ki jo je imela s seboj, in začela brati. Odrasli smo se obrnili proč. Pa ne zato, ker bi tako slabo brala, temveč zato, ker je bil pogled na deklico, ki je sposobna tako brezpogojno razdajati svojo ljubezen, tako ganljiv. Res je bil to eden najbolj čustvenih trenutkov v mojem življenju. Lekcija o tem, kako neznansko lahko je lahko nekomu pokloniti srce.
Seveda so kasneje sledila tudi vprašanja, o tem, kdo je tega našega fanta rodil, pa zakaj ni ostal s tisto mamo, ki mu je podarila življenje, in kako to, da se je kar naenkrat priklatil v naš vsakdan. Na vsa vprašanja sva ji odgovorila po resnici, tako, da je lahko res razumela, za kaj gre. In kar se tiče Hane, je bilo to to. Prvo dejanje, izpeljano brez zapletov.
Kaj naj zapišem o tem, kako sva se na nove razmere pa na dejstvo, da sva čez noč še enkrat postala starša, odzvala midva? Lahko bi zatrdila, da je šlo povsem brez zapletov, in bi bilo to čisto res, a priznam, da še nekaj časa nisva dojela, da se nama je res zgodilo vse to. Da nama je življenje podarilo še eno priložnost in da je tudi tokrat poskrbelo za neobičajen začetek naše skupne poti.
Seveda sva se zaljubila v svojega sina takoj, ko sva se v spremstvu socialne delavke zazrla v tisti njegov suhceni obraz, pa v njegove presuhe roke, v tisto nebogljeno bitje, ki mu je življenje tudi namenilo malo drugačen izziv kot večini otrok, ki so se rodili takrat kot on. A da sva ponotranjila dejstvo, da je to najin otrok, ki ga je zaradi spleta okoliščin na svet pač spravila neka druga ženska, je trajalo malo dlje.
Ja, posvojitev otroka je ena taka precej zanimiva, ne ravno preprosta zadeva, ki si jo večina ljudi predstavlja sila enostavno. Nekako v stilu, par si že nekaj časa želi otroka in potem se mu po dolgem čakanju nekega lepega dne želja uresniči in dobi drobceno štručko, ki jo nemudoma vzljubi, nato pa vsi skupaj srečno živijo do konca dni. Pa ni tako zelo preprosto in mora človek včasih pobrskati kar globoko po sebi, da najde odgovore na vprašanja, ki se mu porodijo ob tem.
Mislim, da ne bom hudo udarila mimo, če trdim, da je posvojitev še vedno ovita v tančico skrivnosti in da jo mnogi vidijo kot neke vrste romantično dramo s srečnim koncem, da o pridihu plemenitosti, ki naj bi jo skrival v sebi posvojiteljski par, sploh ne govorim.
Zato, da boste vedeli, skozi kaj vse mora iti par, ko se odloči posvojiti otroka, pa kako naprej tečejo te stvari, sem se odločila pisati tudi o tej zgodbi, ki mi jo je namenilo življenje. »Samo potem to ne bo več Hanina učna ura,« je idejo komentiral moj mož, a sem mu razložila, da bo.
Hana ostaja glavna zvezda mojega pisanja, le da se iz učenke spreminja v učiteljico. Z veliko strpnosti in nežnosti na brata prenaša vse tisto, kar se je naučila doslej, uči ga, kot sva nekoč midva učila njo, in kot starejša sestra kar poka po šivih od ponosa. Mislim, da si naš Nejc ne bi mogel izbrati boljše sestre in da bosta skupaj napisala še prenekatero zgodbo.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, center za socialno delo, hana, sestra