Odprla so se vrata operacijskega bloka in skoznje je stopila svetlolasa ženska v beli halji. Bežno sem pogledala v njeno smer, a ji nisem posvečala pretirane pozornosti. Mojega pred kratkim posvojenega otroka, ki si je v prvem mesecu življenja že pridelal prvo operacijo, je namreč operiral moški. To sem vedela, ker mi je pred posegom razložil vse podrobnosti in me skušal potolažiti, ko so mi solze kar same začele dreti iz oči.
Ne glede na to, da sva se z malim poznala šele dober mesec in da ni rasel v meni, da bi se tako med nama stkala tista pristna vez, ki povezuje mamo in otroka, je bilo že od začetka med nama nekaj. Nekaj, kar je težko opisati z besedami, a je bilo že od prvega trenutka nepopisno lepo. Najbrž je bilo tisto nekaj to, da je mama tigrica dobila novega varovanca, mali pa nekoga, ki je po mesecu dni objemov različnih medicinskih sester postal samo njegov.
Kar naenkrat je blondinka stala tik pred menoj.
»Kako to, da so vam dali otroka, če že imate enega?« je rekla in me bolj kot z besedami zbudila iz premišljevanja z ostrino svojega glasu.
»Kako prosim?« sem zajecljala, in je še enkrat ponovila, da jo zanima, kako to, da so mi dali otroka, ko pa že imam hčer. Hana je v tistih dneh, ko si je naš Nejc še nabiral moči v inkubatorju, namreč pogosto z nama postopala po hodniku in čakala, kdaj bo napočil čas, ko bomo lahko spet obiskali našega malega malega princa, ter je bila zaradi svoje odprtosti in zgovornosti res vsem dobro znana pojava.
Misli so se mi vročično podile po glavi in se skušale povezati v smiseln odgovor, ki bi babnici učinkovito zaprl kljun.
»Najbrž zato, ker center za socialno delo išče otroku najboljše starše in ne najboljšega otroka staršem,« sem rekla, ko se mi je le uspelo nekoliko zbrati. Nekaj trenutkov je bolščala vame, nato pa se obrnila na peti in brez besed odšla. Takrat na tistem bolnišničnem hodniku sem prvič slišala to vprašanje. Kako to, da sta lahko posvojila otroka, ko pa že imata svojega, biološkega? Nikoli več me ni tako presenetilo, prestrašilo in potrlo, kot me je prvič. Najbrž zato, ker nikoli več ni bilo izrečeno s takšno ostrino in tako, da bi se počutila ogroženo. Kasneje je iz teh vprašanj vela zgolj pristna radovednost, želja, da bi ljudje razumeli nekaj, kar je v njihovih glavah dotlej veljalo za neizvedljivo. Kako to, da lahko posvojiš otroka, ko pa si že dokazal, da lahko imaš svojega?
Tisto, kar sem tisti ženski povedala na hodniku, je čisto res. Da namreč naloga centra za socialno delo ni iskanje otrok ubogim parom, ki sami ne morejo spočeti potomcev. Da to ni neke vrste trgovina, v kateri vzameš listek z zaporedno številko, greš malce naokoli, medtem pa čakaš, kdaj boš prišel na vrsto in dobil tisto, kar si že dolgo želiš. Da te, preden ti zaupajo otroka, tako temeljito izprašajo in proučijo, da na koncu še sam sebe skoraj na novo spoznaš.
Domov pridejo pogledat, kako in kje živiš. Sprašujejo te o najintimnejših podrobnostih iz tvojega življenja in te pripravijo do tega, da brskaš po sebi in razkrivaš tisto, kar bi morda najraje skril že pred seboj, kaj šele pred drugimi. V njihovi družbi iščeš svoje dobre in slabe plati ter ocenjuješ svojega partnerja, razlagaš o svojih vezeh s starši in sorojenci, brskaš po preteklosti in razmišljaš o prihodnosti. Vse to samo zato, da bi si tisti tam na centru za socialno delo ustvarili čim jasnejšo sliko o tebi pa da bi ugotovili, ali boš sposoben popolnoma in brez omejitev sprejeti tujega otroka. Ali boš res znal sprejeti dejstvo, da se po njegovih žilah pretaka neka druga kri, in to, da nimaš pojma o tem, kaj je prinesel s seboj v tisti malhi, v kateri so spravljeni geni.
Da želiva še enega otroka zato, sva jim rekla, ker se nama zdi, da imava še dovolj moči, volje in energije, da nekemu nemočnemu bitju ponudiva dom. Da se nama zdi, da se najina družina lahko še razvija, a naju narava po Haninem rojstvu pač ni obdarila še s kakšnim otrokom in sva se zato odločila ubrati to pot. Da bova vesela, če bo iz najinega tria nastal kvartet, a iskanje novega člana ne bo postalo najino življenjsko poslanstvo, nekaj, kar bo zameglilo vse druge izzive. Da imava preprosto rada ptičke brez gnezda.

Vir: Jana
Značke: posvojitev, center za socialno delo, trgovina