Vsi smo na skrivaj pogledovali proti njej. Pa nihče pravzaprav ni gledal nje, ampak njenega sina, ki je tam na samem začetku čakalnice pripet v invalidski otroški voziček hlastal za zrakom in se trudil požreti slino. Izpod čela sem jo na skrivaj opazovala tudi jaz. Kar nekako nisem mogla odmakniti oči od nje, kot bi me hipnotizirala s tistim svojim vozičkom.
Gledala sem jo tako kar nekaj časa in si mislila ob tem, da si tako ljudje najbrž kdaj ogledujejo tudi mene, ko vstopim s Hano v kakšen nov prostor, in kar predstavljala sem si, kaj vse razmišljajo ob tem in kako se v njihova srca plazi pomilovanje. Saj, kaj pa naj si misli človek ob pogledu na otročka, ki ni čisto tak kot tvoje zdravo dete?
„Kako je srčkan,” je rekla Hana, ko sva šli mimo nje, in je mlada mama hvaležno dvignila pogled ter se ji nasmehnila. Ta hčerkina gesta me je vzpodbudila, da sem sedla dva stola stran in se začela pogovarjati z njo. Najprej je bila kar nezaupljiva, a jo je omehčala naša Hana, ki jo je zanimalo nešteto stvari, povezanih z njenim sinom.
Zakaj tako glasno diha in zakaj mu slina teče iz ust, pa zakaj je še vedno pripet v vozičku, čeprav ni več dojenček, kdaj se bo naučil govoriti in druge take stvari. Mlada mati ji je potrpežljivo odgovarjala na vsa vprašanja in jaz sem sem ter tja poenostavila kakšen odgovor, da bi mala lažje razumela, za kaj gre.
In ker je moja hči tako brez težav porušila pregrado med nami, sem se opogumila še jaz. Koliko je star, sem začela, in mi je povedala, da šteje dobra tri leta in pol. Pobarala sem jo tudi po imenu in mi je seveda zaupala tudi to. „Ima cerebralno paralizo?” sem nato le zbrala pogum in mi je čisto brez zadrege odgovorila, da ja ter da gre za zelo hudo obliko. Da je njen sin nežna rastlina, ujeta v otroško telo, ter da ne bo nikoli sam obvladoval svojega telesa, nikoli govoril in se nikoli zavedal sveta okoli sebe. Da bo morala vse njegovo življenje skrbeti zanj.
Povedala mi je, da se je mali junak rodil tri mesece prezgodaj in da se je prvi mesec krasno držal, potem pa se je zgodil neki kratek stik v njegovih možganih in so jima zdravniki z možem rekli, naj se počasi poslovita od njega, ker so poškodbe tako hude, da je bolje, da ne preživi. In sta se začela poslavljati, z neizmerno žalostjo v srcu sicer, a z zavestjo, da je bolje tako, ker bi sicer vsi skupaj vse življenje trpeli. Doma sta ju namreč čakala še dva otroka.
Pa se je na nekem drugem oddelku, kamor so malega premestili, našel zdravnik, ki je presodil, da ga ne morejo kar tako pustiti oditi. Da ga je treba postaviti pokonci, pa ni važno, kaj bo in kakšen bo mali, ko bo malo zrasel. Oživljali so ga in vanj vstavljali razne cevke, toliko jih je bilo, da ga starši skoraj niso videli več. Aparature so piskale, da je bilo groza, in javljale poškodbe ter napake vseh sort. Njegovi možgani pa so bili že ves čas mrtvi.
„Na bruhanje mi gre, ko slišim, kako se zdravniki hvalijo, koliko nedonošenčkov so rešili, ob tem pa nikoli ne povedo, koliko so jih ohranili pri življenju ne glede na ceno, ki jo otrok kasneje plača za to,” je rekla potem, ko mi je razložila svojo življenjsko zgodbo. Povedala je to na neki tak način, da mi je skoraj počilo srce. Nič ni stokala ali se pritoževala, nič jadikovala, samo povedala je, kako živi.
Priznam, velikokrat sem že razmišljala o tem, kako želimo ljudje pogosto prelisičiti naravo in kar nekaj situacij je že bilo, ko sem ob pogledu na kakšnega nebogljenega otroka pomislila, da bi bilo bolje, če bi ga zdravniki ob rojstvu pustili umreti. Kar same so se mi te misli priplazile v glavo ob pogledu na vse tisto trpljenje, pa si nikoli nisem drznila pisati o tem, ker se mi je zdelo nekako bogokletno. Ko pa mi je tista pogumna mama tako življenjsko opisala svoj vsakdan s hudo in neozdravljivo bolnim otrokom ter dodala ob tem, „no, pa mi povejte, kaj ima on od življenja in kaj imamo od tega mi”, sem se morala strinjati z njo, da bi ljudje včasih morali pravočasno predati kakšno bitko. Da ne bi smeli biti vnaprej izgubljenih bitk. Da ne bi smeli zavestno poskrbeti za to, da bodo nekateri žalovali vse življenje.

Vir: Jana
Značke: cerebralna paraliza, otrok, dihanje