„Mami, knjižničarka mi je naročila, da moram vrniti Piko Nogavičko,” je nekega dne po prihodu iz šole obelodanila moja hči. „Saj si jo že vrnila,” sem jo skušala prepričati, pa je trmasto vztrajala, da je še ni in da ve, da je knjiga nekje v njeni sobi. Spomnila sem se tiste nesrečne Pike Nogavičke, ki jo je mala privlekla iz šolske knjižnice, čeprav ima doma skoraj tono knjig - tudi nekaj pik nogavičk -, ki jih kljub prigovarjanju le redko vzame v roke. „Modra je, a ne?” sem vprašala, preden sem se lotila iskanja, a me je hči popravila, da to ni res in da je knjiga rdeča.
Nič nisem rekla na to njeno pripombo, ker se mi je zdelo, da imam knjigo živo pred očmi in da je zagotovo modra. In majhna, čeprav je Hana trdila, da tudi to ni res in da je knjiga velika. Poslala sem jo v sobo, naj jo poišče sama, če že tako dobro ve, kaj mora iskati, pa je bila hitro nazaj, rekoč, da ni našla ničesar. Glede na to, da je za iskanje porabila kakšne tri minute svojega dragocenega časa, niti ni bilo čudno, da ni bilo nobene najdbe, zato sem se še sama odpravila za njo.
Pretaknila sem vse štiri škatle, v katerih naša hči hrani svoje knjige, in pogledala na vse tri police, na katerih ima spravljene tiste primerke, ki jih pogosteje vzame v roke, a nisem našla nič. Male modre Pike Nogavičke ni bilo nikjer.
„Mami, rdeča je, ti pravim,” je protestirala Hana, in sem njej na ljubo še enkrat pobrskala po škatlah, z mislimi še vedno pri mali modri knjigi. „Nič ne bo,” sem objavila po obsežnem iskanju in moja hči je planila v neutolažljiv jok, ker da to, da je izgubila knjigo iz šolske knjižnice, pomeni, da jo bo doletela denarna kazen. Da bo morala kupiti novo knjigo.
Naslednji dan se je skrušena vrnila iz šole in mi izročila račun in smo ga pač plačali, če smo že tako nemarni, da uspemo izgubiti tujo lastnino. Hana me je še nekaj dni po tem morila z vprašanji, kako neki se je lahko to zgodilo, kot bi bila jaz kriva, da je nesrečna Pika Nogavička poniknila nekje v njenem neredu.
Ne vem, kaj mi je bilo, da sem se nekaj dni zatem, ko sem se že poravnala nastalo škodo, spet spravila pregledovat škatlo z njenimi knjigami. Najbrž se nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da ene kar ni, ker takšnega kaosa pa tudi nimamo doma, da bi stvari kar izginjale neznano kam.
Nič ne lažem, ko pravim, da sem tako rekoč takoj iz prve škatle, ki sem jo pred tem že dvakrat obrnila naokoli, potegnila nesrečno Piko Nogavičko. Rdečo. Veliko. Natančno tako, kot mi jo je opisovala moja hči.
Nisem mogla verjeti, da je bila ves čas tam, pred mojim nosom, in da sem jo med iskanjem zelo verjetno držala v rokah. Morda sem jo celo pogledala, le da sem bila tako zelo zaverovana v svoj prav, da je nisem zares videla. Da sem videla tisto, kar sem hotela videti. In da me je modra povsem zapeljala.
Knjigo smo naslednji dan skušali vrniti v knjižnico, a so nam jo vrnili, ker so jo medtem že vzeli iz obtoka, in nam pojasnili, da lahko ostane naša last. Tako smo nehote postali lastniki še ene knjige knjige več.
Na to iskanje nesrečne Pike Nogavičke se spomnim vsakič, ko razmišljam o tem, kako ljudje pogosto hodimo skozi življenje. Kako se namenimo proti nekemu cilju z izdelano predstavo o tem, kaj vse bomo našli tam, in potem naredimo vse, da bi prišli tja ter se med potjo ne ozremo ne levo ne desno. Potem pa na koncu razočarani ugotovimo, da tisto, kar nas čaka na cilju, pravzaprav sploh ni tisto, kar smo iskali. Ali pa da tam ni sploh nič. Da smo ves čas iskali neko iluzijo in da so nas naše predstave o tem, kaj bi morali najti, zapeljale. Da smo se preveč podili za modro in pri tem pozabili na rdečo, zeleno, rumeno, na vse druge čudovite barve.
Lahko da med takim iskanjem kdaj kdo celo zavpije za nami - tako, kot je za menoj vpila moja hči -, da na koncu ni nobene modre, naj iščemo rdečo. Pa naj se za trenutek ustavimo in prisluhnemo dobrohotnim nasvetom, a ga v tisti svoji zaverovanosti običajno ne slišimo, ker smo tako zelo prepričani v svoj prav, da smo gluhi za vse nasvete. Žal je tako, da nam sem in tja modra povsem zamegli pogled in razum. Da nas kljub temu, da gledamo, za nekaj trenutkov naredi skoraj slepe.

Vir: Jana
Značke: Pika Nogavička, slepota, cilj