Ura je bila petnajst minut do dveh, ko sem v avto naložila njega. Prijatelja, ki je sicer z dušo in telesom zapisan medicini, a je pripravljen takoj vzeti dopust, če mu omeniš, da nekje v bližnji ali daljni okolici rastejo gobe. Petnajst minut pozneje se je vkrcala še ena navdušena gobarka, svobodna podjetnica, ki si tudi lahko privošči gobarsko dogodivščino sredi tedna.
Nekaj minut čez dve smo že drveli proti Pokljuki, navdušeni kot majhni otroci, ki se jim je uspelo dokopati do nedovoljenih igrač. »Samo še tri telefonske klice opravim,« je rekla ona, »ker mi je prej zmanjkalo časa, potem pa ugasnem telefon in se vama posvetim.« Tudi on je rekel, da mora še nekam telefonirati in da bo potem prost, jaz pa sem se tako in tako organizirala tako, da sem do dveh opravila vse delo.
Ne samo službeno, nalupila sem tudi krompir in ga dala v lonec, pripravila zrezke z drobtinami in jajci, da bosta moja dva nekuharja vse skupaj samo postavila na štedilnik, razdelila sem navodila za delo in napotke za Hanino domačo nalogo, ker jo mala sicer dela z menoj in mož ne ve prav dobro, kaj je treba narediti in kako.
Hana je bila zaradi mojega truda sicer rahlo razočarana, ker je računala na to, da bosta z očetom spet jedla kruh in nutello, tako kot že kdaj prej, ko sta bila sama doma, jaz pa sem bila zaradi tega, ker sem pred odhodom poskrbela tako rekoč za vse, pomirjena.
In lačna. V silni želji, da bi tudi med mojim odhodom vse teklo tako kot sicer, mi je namreč zmanjkalo časa, da bi kaj vtaknila v usta. Ni se zgodilo prvič, da sem poskrbela za druge in pozabila nase, tokrat pa smo težavo rešili s postankom v bližnji pekarni.
Nismo se še dobro odpeljali iz Ljubljane, ko me je kljub silnemu navdušenju začela gristi slaba vest. Zato, ker se bom jaz zabavala, mož pa bo obtičal doma z otrokom. Zato, ker si sredi tedna privoščim skrajšan delovnik, pa čeprav sem samostojna novinarka in lahko delam, kadar hočem. Zato, ker ni prav, da mama sredi delovnega tedna zapusti prizorišče in gre po svoje.
Omenila sem to prijateljici in je priznala, da tudi njo rahlo razjeda slaba vest, čeprav nima majhnih otrok in šefa, ki bi ji odrejal, kdaj naj dela, tudi ne. Prijatelj je, zanimivo, rekel, da on tovrstnih pomislekov nima in da se mu zdi, da mu kakšen tak izlet vsake toliko enostavno pripada.
Da sem si ga s preteklim delom že zdavnaj prislužila tudi jaz, sem pripomnila na to, pa da me moj mož prav vzpodbuja, naj vsake toliko grem kam sama ali v družbi svojih punc, a se kljub temu ne morem rešiti tega zoprnega občutka, da to ni prav. Da vem, da sem včasih tudi jaz ves dan sama z otrokom v družbi umazanih loncev in drugih gospodinjskih tegob, ker gre on na primer na golf, a se mi to, da se ima on fino sredi delovnega tedna, zdi popolnoma sprejemljivo. Da me ne moti niti to, da ne poskrbi za to, da bi bili lonci za kosilo polni.
Že večkrat sem opazila, kako se ženske in moški razlikujemo v dojemanju tega, kaj je v življenju prav in kaj ne. Ni mi ušlo, da gredo moški z največjo lahkoto na moško jadranje, pa pozimi še na moško smučarijo, medtem ko se ženske zelo redko takole zberemo v ženski postavi in se raje držimo doma. Mnogokrat sploh ne zato, ker bi naši moški imeli kaj proti temu, da gremo malo po svoje, ampak bolj zato, ker se nam zdi, da je tako prav. V bistvu se kar same cenzuriramo in si postavimo pravila, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
Sama se absolutno zavzemam za enakopravnost žensk in vroče zagovarjam mnenje, da imamo enake pravice in dolžnosti kot moški. Da moramo vsake toliko na kakšen samostojen gobarski izlet ali pa po nakupih. Bolj ali manj to svoje prepričanje živim tudi v praksi, a se mi vendarle vsake toliko zgodi, da se začnem kar sama omejevati. Je za to kriva moja genetska slika, tisto nekaj, kar ženske nosimo v sebi od vekomaj in česar ne moremo iztrebiti, pa če se še tako trudimo živeti in razmišljati drugače? Nekako se mi zdi, da je tisti zoprni cenzor, ki nam preprečuje, da bi na življenje gledale tako preprosto kot moški, enostavno v nas. Da je Cankarjeva trpeča mati včasih še kako živa.

Vir: Jana
Značke: gobe, Ivan Cankar, ženske, enakopravnost