Znanec mi razlaga, da se, če sreča invalida, obrne stran. Zato, ker ne ve, kako naj se obnaša.
Drugi pravi, da je kot prostovoljec, ki dela z ljudmi s cerebralno paralizo, doživel že vse mogoče. Da je na primer nekoč prišel s skupino odraslih invalidov v restavracijo s hitro hrano in so jim prijazni prodajalci prinesli [ ... ]

Če vprašate mene, je daleč najbolj grozna stvar, ki se ti zgodi, ko se ti rodi otrok s posebnimi potrebami to, da si naenkrat na milost in nemilost prepuščen strokovnjakom in »strokovnjakom« ter da avtomatsko padeš v sistem, ki te na vsak način želi posrkati vase. In potem porabiš ogromno energije za to, da bežiš [ ... ]

Zadnjič me je neki zelo vpliven ljubljanski gospod želel prepričati, da je popolnoma vseeno, v katero osnovno šolo hodi otrok. Do dialoga, ki me je, priznam, malo spravil ob živce, ker sem v tej igri igrala vlogo mame, ki se bori za pravico svojega otroka do šolanja v redni osnovni šoli, ta vloga pa te [ ... ]

Za tiste, ki potrebujejo več podpore, so vrata rednih šol zaprta
Na šolskem ministrstvu želijo za inkluzijo najprej pripraviti ustrezno družbeno klimo, stroka pa meni, da bi bilo dovolj izbrati nekaj šol in učiteljev, ki so pripravljeni delati s temi otroki.

Podatki ministrstva za šolstvo in šport kažejo, da se v različnih zavodih po prilagojenih programih šola [ ... ]

Prisegam na življenje v sedanjosti, na to, da znaš živeti in uživati zdaj in tukaj pa da se ne zanašaš preveč na prihodnost, ker zna biti sila nepredvidljiva. A vendar sem  od takrat, ko smo dobili Hano, skoraj vedno korak pred njo. Moje misli so kar naprej usmerjene v čas, ki bo šele prišel in [ ... ]

Velikokrat se sprašujem, kakšna mama bi bila, če bi bila Hana čisto običajna deklica. To niso vprašanja v stilu, ali bi bila boljša ali slabša mama pa ali bi bila srečnejša in ali bi znala tako zelo ceniti drobne stvari, kot jih znam ceniti danes. Skoraj vedno gre za eno samo preprosto vprašanje: Ali bi [ ... ]

Ljudje me pogosto sprašujejo, kako zmorem. Vlagati toliko energije v svojega otroka, namreč. Vprašanje je zgrešeno že v osnovi, ker bi se moralo glasiti v dvojini. Potem ni pravo tudi zato, ker se mam tega preprosto ne sprašuje. Ko se namreč znajdeš v taki situaciji, nič kaj dosti ne razmišljaš, ampak samo delaš. Raziskuješ, iščeš [ ... ]

»Branka, prosim vas, samo ne postanite trpeča slovenska mati,« mi je enkrat na začetku rekla Manca Košir. Seveda je kot vedno prekipevala od energije, zaradi česar mi je bila po svoje vedno ljuba, in nasproti mi je prihitela, kot bi jadrala na belem oblačku, da je vse kar frčalo za njo. Besede so kar vrele [ ... ]

»Staršem vedno čestitam, ker so dobili otroka,« mi je nekoč pripovedovala strokovnjakinja, ki se tako rekoč vsak dan srečuje z otroki s posebnimi potrebami. »Tudi če se porod ni končal tako, kot so pričakovali, in tudi če otrok ni čisto tak, kot so si želeli, jim ob prvem stiku vedno najprej čestitam.«
Menda se najpogosteje odzovejo [ ... ]

»Poglej kakšen lep ptiček,« tulim, kadar se mi kakšen pernati lepotec prikaže v vidnem polju.
»Kje, mami? Ne vidim,« najpogosteje odgovori moja hči. Pogled sicer uperi v smer, ki jo nakazuje moj kazalec, ker pač ve, da to pričakujem od nje, drevo zgolj površno ošine s pogledom in pribije, da nikjer ne vidi nobenega ptiča.
Ta njena [ ... ]