Znanec mi razlaga, da se, če sreča invalida, obrne stran. Zato, ker ne ve, kako naj se obnaša.

Drugi pravi, da je kot prostovoljec, ki dela z ljudmi s cerebralno paralizo, doživel že vse mogoče. Da je na primer nekoč prišel s skupino odraslih invalidov v restavracijo s hitro hrano in so jim prijazni prodajalci prinesli k mizam otroške balone. Najbrž so uporabili logično sklepanje, da si otrok, če sediš v vozičku, pa četudi v njem naokoli prevažaš svoje odraslo telo.

Med temi odraslimi je bila tudi ženska, ki je še nekaj mesecev pred tem obdarovanjem veselo skakala naokoli in lovila svoja otroka. Balon si je »prislužila« z okuženim klopom. Meningitis jo je iz zdrave ženske čez noč spremenil v nebogljeno bitje, odvisno od drugih.

Potem mi je slepi Luj Šprohar v intervjuju pripovedoval o tem, kako mu je neka priletna mamca hotela na vsak način pomagati na avtobus, čeprav sploh ni potreboval njene pomoči. »Mene, stokilskega dedca je skušala dvigniti na avtobus,« se je ob tem režal kot pečen maček.

Zakaj so opisani osebki ravnali tako, ko so ravnali? Ne zato, ker bi bili zlobni in bi hoteli koga užaliti, ampak zato, ker še svoj živi dan niso imeli opraviti z invalidom ali s človekom s kakšno drugo motnjo. Ker izraz posebne potrebe poznajo zgolj iz teorije.

Saj ne da ne bi hoteli vedeti, le ta naša mala Slovenija je še vedno urejena tako, da so invalidi in drugi slovenskim normam neprilagojeni primerki varno spravljeni nekam na rob. Mesta. Družbe.

Ker če so tam na varnem s tistimi svojimi pokvečenimi udi pa s svojim za nas neprimernim obnašanjem, nas ne opozarjajo vsak dan znova, da svet ni popoln, tako kot bi se radi prepričali.

Zadnjič sem kot novinarka sedela na ministrstvu za šolstvo in spraševala gospo s samega vrha našega šolskega sistema, kako je mogoče, da Ljubljana kot prestolnica ne premore niti ene same osnovne šole, ki bi pod isto streho gostila redno šolo in šolo s prilagojenim programom. Imajo jo na Vrhniki pa v Grosupljem, na ljubljanskem obrobju, torej, samo tukaj, v središču je ni.

Kajti če bi se tisti, ki se imajo za normalne, in oni, ki to menda niso, lahko srečali, bi lahko »normalni« ugotovili, da tisti drugi sploh niso tak bav bav, da so samo drugačni in da se da z njimi pravzaprav sobivati čisto lepo in brez težav. Samo priložnost potrebujejo, da se dokopljejo do tega spoznanja.

Menda doslej še nihče ni izrazil te želje, se je glasil njen odgovor, kot bi bilo to, kako bo urejeno šolstvo, stvar posameznika in ne politike države.

Pogovarjali sva se tudi o inkluziji, sistemu, o katerem pri nas govorimo še čisto tiho, a je kljub temu pri večini stroke že naletel na odpor. Inkluzija namreč pomeni, da tudi otroke z izrazitejšimi posebnimi potrebami, z lažjo obliko Downovega sindroma, na primer, ki potrebujejo prilagoditev šolskega programa in jim ne zadostuje zgolj pet ur posebne pomoči, kolikor jo država namenja tistim z manj izrazitimi posebnimi potrebami, vključimo v redne šole.

Povedano bolj enostavno – inkluzija pomeni, da lahko otrok v okviru redne šole, v razredu s sovrstniki, dela po programu šole s prilagojenim programom. Pri predmetih, kjer lahko dosega predpisani standard, pa se šola po rednem.

Da zadeva ni tako preprosta, kot se mi zdi, sem večkrat slišala v tisti uri, čeprav nisem niti enkrat rekla, da je tako reč prenesti s papirja v prakso enostavno. Ker vem, da ni. Ampak v drugih razvitih državah so to naredili že zdavnaj in dokazali, da se da. Da je mogoče, če se le hoče.

Je pa seveda treba začeti ta proces in ne zgolj govoriti o tem, da je treba najprej pripraviti družbeno klimo, da bo pripravljena na ta korak. Kajti družba sama od sebe ne bo zmanjšala prepada, ki v Sloveniji zeva med tistimi, ki hodijo v redne šole in redne službe ter onimi, ki se pri petnajstih držeč za roke v veliki skupini sprehajajo po mestu. Nekdo ji bo moral pri tem pomagati. In če se tega projekta najprej ne bodo lotili tisti na vrhu, se bomo pač še naprej obračali stran, delili balone in stokilske dedce dvigali na avtobus.

Sorodni članki:

• Luj Šprohar, pisatelj: Ljudje morajo slepcu ponujati vid, ne pameti
• Inkluzivno izobraževanje, Naj se šola prilagodi otroku …
• Šolanje otrok s posebnimi potrebami

Vir: Jana