Za tiste, ki potrebujejo več podpore, so vrata rednih šol zaprta

Na šolskem ministrstvu želijo za inkluzijo najprej pripraviti ustrezno družbeno klimo, stroka pa meni, da bi bilo dovolj izbrati nekaj šol in učiteljev, ki so pripravljeni delati s temi otroki.

Podatki ministrstva za šolstvo in šport kažejo, da se v različnih zavodih po prilagojenih programih šola 2683 od 9175 otrok s posebnimi potrebami (PP). Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je stanje na tem področju v Sloveniji naravnost idilično in da se v rednih šolah izobražuje večina teh otrok. Pa ni čisto tako. Številke so take zato, ker je definicija otrok s PP – ki je enaka skoraj po vsem svetu – precej široka. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP) mednje šteje otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne, gluhe in naglušne, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirane, dolgotrajno bolne otroke, otroke s primanjkljaji na posameznih področjih dela ter otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. V redne OŠ so vključeni tisti, ki potrebujejo manj prilagoditev in pomoči. Tistim, ki bi potrebovali večje prilagoditve, in to ne samo arhitektonske, ampak tudi pri kurikulu (programu), ostajajo vrata slovenskih rednih šol zaprta.

Merilo, kateri od teh otrok se lahko šola v redni šoli, je, ali zmore dosegati redni izobraževalni standard, pri čemer dobi od dve do pet ur dodatne strokovne pomoči. Pri otrocih z najtežjimi motnjami je stroka enotna, da je zanje najbolje, da se izobražujejo v zavodih za vzgojo in izobraževanje – v Sloveniji jih imamo šestnajst: deset za čustveno in vedenjsko motene, tri za gluhe, enega za slepe in dva za gibalno ovirane –, mnenja pa se začno razlikovati pri tistih, katerih motnja ni tako huda ovira, da ne bi mogli ob ustrezni prilagoditvi programov obiskovati redne osnovne šole. Predvsem otroci z lažjo duševno motnjo, še posebno nekateri z downovim sindromom, ki jih v tujini pogosto – glede na sposobnosti – vključujejo v redne šole, se pri nas še vedno najpogosteje šolajo v šolah s prilagojenim programom, čeprav ZUOPP v četrtem odstavku 16. člena pravi, da je mogoče vzgojo in izobraževanje po prilagojenih izobraževalnih programih izvajati tudi v rednih oddelkih.

Poskus z dvema učencema

Še najbliže uresničitvi je poskus, ki je v tem šolskem letu potekal na dveh osnovnih šolah – dvojezični OŠ Genterovci in OŠ Horjul. Vanj sta bila vključena dva učenca, ministrstvo pričakuje prve evalvacije ob koncu pouka v letošnjem šolskem letu, podrobnejše analize pa, ko bo v naslednjih šolskih letih v tovrstno izobraževanje vključenih več učencev. Vendar kaže, da v šolskem letu 2009/10 ne bodo vključili nobenega novega učenca in nobene šole, ker je ta vlada, kot pravi državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo in šport Alenka Kovšča, poskus podedovala od prejšnje in ga za zdaj ne namerava razširjati. Tako se postavlja vprašanje, kako relevantni bodo rezultati poskusa, narejenega na dveh primerih.

Na ministrstvu so prepričani, da je za večje vključevanje otrok s PP v redne šole treba najprej pripraviti družbeno klimo, čeprav ni jasno, kdo in kako naj bi to naredil. Ljubljana, denimo, ne premore niti ene osnovne šole, ki bi pod isto streho gostila redno šolo in šolo s prilagojenim programom, kar bi bil prvi korak, ki bi ga bilo pametno narediti. Toda dokler bodo otroci s posebnimi potrebami varno spravljeni v »svoje« šole, tako da se sploh nimajo priložnosti srečati z drugimi vrstniki, ni mogoče pričakovati, da bi se spremenil odnos družbe do njih.

V Sloveniji imamo sicer veliko primerov, ko so se zaradi prizadevanja učiteljev in celotnega šolskega tima otroci s PP zelo dobro in brez večjih težav vključili med vrstnike. A samo zato, ker je bila taka usmeritev in pripravljenost šole ter učiteljev in ravnatelja, ne pa zato, ker bi bila to vizija države. Kajti v praksi so zadeve nejasne in učitelji so pogosto prepuščeni samim sebi. Dr. Marija Kavkler z ljubljanske pedagoške fakultete poudarja, da učitelji, ki imajo v razredih otroke s PP, potrebujejo strokovno pomoč in tudi podporo politike. »Ta se mora odločiti, ali v Sloveniji želimo inkluzijo, ker omogoča boljše razmere šolanja za vse otroke, nato pa pripraviti merila, kateri otroci so sposobni prehajati med programi. Ustrezno je treba nagraditi učitelje, ki so pripravljeni delati s temi otroki, saj zdaj svoje delo praviloma opravljajo prostovoljno. Učitelje že leta usposabljamo za to delo in številni že imajo ustrezno znanje,« pravi Kavklerjeva. Poudarja, da inkluzije sploh ni treba izvajati na vseh slovenskih šolah in da nikakor ni primerna za vse otroke – nekateri zaradi težavnosti svoje motnje potrebujejo drugačne oblike izobraževanja. Dovolj bi bilo izbrati nekaj šol in nekaj učiteljev, ki so pripravljeni delati.

Koliko inkluzija res stane?

Res je tudi, kar trdijo nasprotniki inkluzije, da je inkluzija za otroka slaba, če ni izpeljana dobro in če je otrok zgolj vključen med vrstnike, ne da bi bilo okolje pripravljeno nanj in ne da bi dobil ustrezno podporo. Pravilna inkluzija pa pomeni, da za otroka velja nižji izobrazbeni standard samo tam, kjer potrebuje pomoč, drugje pa sodeluje pri rednem delu.

Zanimiv bi bil tudi izračun, koliko inkluzija resnično stane. Za primerjavo: izobraževanje otroka v redni šoli stane povprečno 3780 evrov na leto, izobraževanje otroka z motnjo v duševnem razvoju v zavodu pa 14.370 evrov (izračunano po istih parametrih). Zato ne bi bilo slabo razmisliti o modelu, ki ga uporabljata Belgija in Nizozemska, kjer otroku pripada toliko denarja, kolikor bi država odštela za njegovo šolanje v zavodu. Če se starši odločijo, da želijo otroka šolati v redni šoli, država to vsoto prenese nanjo.

Poleg tega je šolanje otrok s PP v rednih šolah drago samo, če upoštevamo le tistih devet let, ki jih otrok prebije v osnovni šoli. Če gledamo nekoliko naprej in upoštevamo, da tem otrokom v rednih šolah omogočimo druženje z vrstniki in poleg dobre izobrazbe optimalen socialni in vedenjski razvoj, je verjetno, da bodo pozneje dejavnejši člani družbe. Nikjer namreč ne piše, da sta nizanje kroglic, izdelovanje čestitk in okraskov, kar najpogosteje počnejo ljudje z motnjami v duševnem razvoju v zrelih letih, zanje najboljša izbira, saj so sposobni opravljati še številna druga enostavna dela.

Branka Grujičić

Nasprotniki inkluzije pogosto nastopajo z argumentom, da otrok s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli nima prijateljev in da obstaja možnost, da se bodo vrstniki do njega vedli kruto. Strokovnjaki odgovarjajo, da je vse odvisno od tega, koliko vodstvo šole in učitelji razvijajo socialne veščine vseh učencev. V slovenskih šolah je cel kup otrok, ki se spopadajo s hudimi stiskami in so predmet zasmehovanja vrstnikov, a jim zaradi tega nihče ne jemlje možnosti šolanja v redni šoli, tako kot se zaradi nedodelane zakonodaje in neustreznega družbenega razpoloženja še vedno dogaja številnim slovenskim otrokom z izrazitejšimi posebnimi potrebami.

Sorodni članki:

• 12. Hanina učna ura: Zakaj se bojimo neznanega

Vir: Globus znanja