Odkar Hana hodi v drugi razred, v mojem življenju vladata red in disciplina. Zadevi, ki sem ju od nekdaj najbolj sovražila in ki sem se jima uspešno izogibala vse do takrat, ko sem postala mama otroka s posebnimi potrebami. Prva leta so mi krojile življenje fizioterapije. Ko je mala shodila in nato stekla, je bil [ ... ]

»Zakaj ti zmeraj tako hitro prideš po Hano?« sta me pri vhodu na igrišče zaslišali Hanini sošolki.
Prav neumno sem bolščala vanju, ne da bi natančno vedela, kaj naj jima rečem, potem pa sem se le toliko zbrala, da sem izustila tole: »Ker ji je to všeč. Da je lahko z mamico.«
»Ne, pa ji ni, ona [ ... ]

»Preden greste v lekarno, si uredite zdravstveno kartico, sicer vam ne bodo dali zdravil,« je medicinska sestra vpila za menoj. Pa nisem čisto dobro slišala, v čem je problem, ker se je moja hči odločila, da ima dovolj ambulant in bo šla kar sama domov. Je že odločno korakala proti izhodu in sem morala pohiteti [ ... ]

»Tako zelo se je zlila z drugimi plesalkami, da sploh nisi mogel ugotoviti, da ima Downov sindrom,« sem vzneseno rekla in si priklicala v spomin sliko svoje hčerke, tako zamaknjene v ples, da sploh ni imela časa pogledovati po dvorani.
»Ko ste me že ravno izzvali, naj vam povem, da sem tudi jaz opazila, da ni [ ... ]

Znanka ima hudo bolno hčer. Tako bolno, da ji naši zdravniki ne znajo pomagati in so jo zato napotili na zdravljenje v tujino. Tam imajo v ugledni kliniki zaradi večjega števila prebivalcev in zaradi vseh tistih, ki z različnih koncev sveta prihajajo k njim po pomoč, pač več izkušenj s to redko boleznijo.
Ko sta z [ ... ]

Mož je rekel, da se mu niti slučajno ne da iti na to predstavo, čeprav ve, da bi bilo vzgojno, da si jo ogleda. Prva prijateljica je zelo hitro dahnila ne, ker take stvari pač niso zanjo, druge o tem sploh nisem spraševala, ker vem, da je na tako predstavo ne bi dobila niti slučajno, [ ... ]

Tisti dan, ko sva se z možem vrnila s srečanja s Haninimi vrstniki, na katerem smo govorili o Hani in Downovem sindromu, ga najbrž ni bilo prijatelja ali znanca, ki mu ne bi navdušeno pripovedovala o prijetni izkušnji, ki sva jo bila doživela. O tem, da so ta mali potem, ko so premagali začetno zadrego, [ ... ]

Pred nama je sedelo za en razred otrok in priznam, da sem imela malo potne roke. Tam sva bila namreč zato, da jim približava svojo hčerko in jim odgovoriva na vprašanja, ki so se jim porodila med sobivanjem z njo. Malo me je skrbelo, kako se bom spopadla z otroško neposrednostjo, da se ne bom [ ... ]

»Midve se ne strinjava glede veliko stvari, pa sva kljub temu prijateljici. Ni to fino?« sem zadnjič pozno ponoči pisala prijateljici, potem ko se že kar nekaj časa nikakor nisva mogli zediniti glede odgovora na vprašanje, koliko stanovanja ob ločitvi pripada možu, ki je v zakon prinesel celo stanovanje, in koliko ženi, ki je prispevala [ ... ]

Tisti trenutek, ko sem prisedla, sem vedela, da ne bi smela in da se zadeva ne bo dobro končala. Bil je sicer prijazen in zelo ustrežljiv, a mi je nekaj govorilo, naj izstopim iz avta. Naredila sem se gluho in kar obsedela, ker je zunaj zoprno deževalo in sem bila srečna, da sem dobila prevoz, [ ... ]