»Včasih kar malo pogrešam globoke pogovore s Hano,« je zadnjič, ko sva si nabirala novih moči na Rožniku, zamišljeno rekel mož. Nekaj sekund sva bila oba tiho - najbrž sva premišljevala o kruti resničnosti njegovih besed -, potem pa je on nadaljeval pogovor s priznanjem, da opazuje druge starše in njihove otroke, posluša, o čem [ ... ]

Mislila sem, da mi bo pregorel telefon. Toliko ljudi me je namreč poklicalo, potem ko se je začela razprava o novem Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih. Ta invalidom namreč ukinja denarno nadomestilo, recimo temu invalidnino, in jim namesto tega namenja socialno pomoč, s tem pa jih v bistvu izenači z vsemi, ki se znajdejo na trgu [ ... ]

Čeprav sem imela kapo poveznjeno skorajda na oči, me je ogovorila. »Dober dan Branka,« je rekla, in odgovorila sem ji z dober dan, čeprav se mi ni niti sanjalo, od kod naj bi jo poznala. Da sem jo nekoč že videla, mi je bilo sicer jasno, a kje in kdaj so se križale najine poti, [ ... ]

Včeraj zvečer sem spet obsedela pred televizorjem. Sem gledala francoski dokumentarni film o ženski, ki je obolela za rakom dojke. Vem, morbidna tema, popolnoma neprimerna za večerne ure, a če izhajam iz stališča, da se je mogoče iz vsake stvari nekaj naučiti, vseeno vredna večerne pozornosti. Še posebej zato, ker je Marie Mandy, ki pripoveduje [ ... ]

»Pogosto igra računalniške igrice?« me je vprašala terapevtka in se mi zdi, da sem v njenem glasu zaznala neodobravanje.
»Niti ne,« sem odgovorila, a le priznala, da naša mala sem in tja vseeno sede pred moj računalnik in uredi frizuro kakšni deklici tam na ekranu, obleče kakšnega dojenčka ali speče pico. Da smo jo dolgo držali [ ... ]

Komaj sem čakala, da zaspi, da bo v hiši končno zavladal mir in mi ne več bo treba poslušati njenega čebljanja. »Mami, samo to ti še povem,« je rekla, medtem ko se je spravljala v posteljo, in mi spet začela razlagati o ne vem več čem. Govorila je in govorila in kar ni hotela nehati, [ ... ]

Pila sem kavo s simpatično gospodično in moram reči, da sva se resnično trudili premagati tisto uvodno komunikacijsko zadrego, ki se rada pojavi, kadar dva prvič skupaj sedeta za mizo. Mučili sva se, da je bilo veselje, pa nama pogovor kar nekako ni hotel steči, čeprav je bila tema natančno določena in sva obe vedeli, [ ... ]

Rekla bi, da v osnovni in srednji šoli nisem bila prav zelo prijazna do šibkejših od sebe. Da sem si zato, ker sem bila verbalno od nekdaj močna, znala kakšnega reveža vzeti za tarčo in ga potem dobesedno bombardirati z besedami, da je na koncu nemočen planil v jok. Po eni strani me je sicer [ ... ]

»Preden odideva od doma, bi rada, da še enkrat ponoviva govorni nastop,« sem ji rekla.
Ona pa nazaj: »Saj ga znam.«
In jaz: »Ne, pa ga ne znaš.«
Spet ona: »Ja, pa znam.«
In tako naprej, kakšnih dvajset minut, do takrat, skratka, ko sem ob pogledu na uro doživela živčni zlom. Zatulila sem tako glasno, da sem se ustrašila [ ... ]

»Me lahko prosim počakata spodaj,« mi je rekla hči. Prav butasto sva se spogledala, kot bi ne razumela, kaj nama je hotela povedati. V bistvu jaz še vedno nisem doumela, o čem teče beseda, in sem se samozavestno napotila proti njej, prepričana, da ji bom pomagala pri oblačenju.

»Počakajta me spodaj,« je rekla še enkrat, tokrat [ ... ]