Včeraj zvečer sem spet obsedela pred televizorjem. Sem gledala francoski dokumentarni film o ženski, ki je obolela za rakom dojke. Vem, morbidna tema, popolnoma neprimerna za večerne ure, a če izhajam iz stališča, da se je mogoče iz vsake stvari nekaj naučiti, vseeno vredna večerne pozornosti. Še posebej zato, ker je Marie Mandy, ki pripoveduje zgodbo o svojih dojkah, po poklicu režiserka in se je zato odločila, da jo bo kamera spremljala med napornim potovanjem od postavitve diagnoze do ozdravitve.
Preden sem se spravila k temu pisanju, sem na spletni strani Društva onkoloških bolnikov Slovenije preverila, kako je z obolevnostjo pri nas. In našla znan podatek, da je rak dojke najpogostejši rak žensk tako v svetu kot pri nas. V Sloveniji vsako leto zboli tisoč žensk, približujemo se pojavnosti v razvitem svetu, kjer zboli sto žensk od 100.000, po napovedih pa naj bi v prihodnosti zbolela vsaka osma ženska. A kakorkoli obrneš, je to zgolj statistika, ki je največkrat ne jemljemo resno, dokler ne postanemo ena izmed njenih številk.
Tisto, kar sem sama potegnila iz zgodbe Marie Mandy, pa je to, da strokovnjakom nikoli ne smeš slepo zaupati. Da se moraš o stvareh, povezanih s tvojim zdravjem, dobro poučiti, raziskati različne možnosti, slišati še druga mnenja in se šele nato odločiti, kaj je najbolje zate. Da zdravnik ni bog, skratka. Kar mi je pred natančno desetimi leti položil na srce že zdravnik mojega pokojnega očeta, tisti, ki je edini prisluhnil njegovim težavam, a ga je žal dobil v roke prepozno in mu ni mogel več pomagati. »V prihodnje pazite, komu zaupate svoje zdravje,« mi je rekel ob slovesu.
A vrnimo se nazaj k Mandyjevi, pacientki in režiserki. Ko je torej odkrila, da ima raka na dojki in so ji svetovali operacijo, ni takoj legla na operacijsko mizo, ampak je šla najprej k enemu kirurgu, pa potem k drugemu in nato še k tretjemu. Vsak od njih ji je opisal, kako bi se lotil njenega tumorja, pa kako bi jo zdravil po operaciji. Eden ji je svetoval zgolj kemoterapijo, drugi še obsevanje, tretji odstranitev dojke in nobenih agresivnih terapij.
Šele potem, ko je imela na mizi tri zdravniška mnenja in si je s temi ljudmi zrla iz oči v oči ter je lahko presodila, kdo ji je blizu tudi kot človek, se je odločila, kdo bo brkljal po njenem telesu in ji pomagal ozdraveti. Izbrala je žensko, ker se ji je zdelo, da bo lažje razumela njene stiske.
Seveda je porabila kar precej časa in energije, da je poiskala najboljše v zdravniški stroki, se oglasila pri njih in prisluhnila njihovemu mnenju, a se je pač odločila izkoristiti svojo pravico do drugega mnenja. Ki jo imamo, mimogrede, tudi Slovenci zapisano v zakonu o pacientovih pravicah, le da jo preredko izkoriščamo.
Zdaj pa ta nauk, da tudi strokovnjaki niso vsevedni in da lahko na isto stvar gledajo povsem različno, prenesimo na področje posebnih potreb. Kajti, ko se pri otroku pojavijo kakršna koli odstopanja od normale, hočeš nočeš padeš v svet stroke. In takrat se lahko znajdeš v podobnem položaju kot nekoč midva z možem, ko sva neko strokovnjakinjo, ki je delala s Hano, dobesedno prosila, naj preskoči en korak teorije, ker je Hana že prehitela njen program in želi ter potrebuje več od tega, kar ji ponuja. Trdila je, da je treba program dosledno izpeljati do konca, ker tako pravi teorija, da ona že ve, in se ob tem jezila, ker se vmešavava v njeno delo.
Ker nas ni hotela poslušati, smo šli drugam. Tja, kjer jim je bilo takoj jasno, da je mala prehitela vozni red in da je treba spremeniti scenarij. Nekoč pozneje je tudi prva strokovnjakinja priznala, da sva imela z možem prav, da je nisva ubogala, ker ta mala res ni tak down, kot jih je poznala dotlej.
Lahko pa vam povem, da je strašno zoprno strokovnjaku reči, da se ne strinjaš z njim. Da ti najbolje poznaš svojega otroka, ker z njim preživljaš 24 ur na dan in ne zgolj tisto eno uro na teden. Da imaš tudi ti svojo vizijo in veš, kam bi ga rad pripeljal. Pravzaprav ni samo strašno zoperstaviti se stroki, grozno je tako sedeti pred strokovnjaki in uveljavljati svoj prav. A če veš, kam greš in kaj bi rad dosegel, boš našel moč, da se boš potegnil zase ali za svojega mladiča.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, zdravnik, rak, strokovnjak