Čeprav sem imela kapo poveznjeno skorajda na oči, me je ogovorila. »Dober dan Branka,« je rekla, in odgovorila sem ji z dober dan, čeprav se mi ni niti sanjalo, od kod naj bi jo poznala. Da sem jo nekoč že videla, mi je bilo sicer jasno, a kje in kdaj so se križale najine poti, mi je kljub napenjanju možganov ostalo neznano.
»A se ne spomniš gospe?« sem se zazrla v mamo, upajoč, da me bo rešila strašne zagate, pa je mrtvo hladno odgovorila, da je ni videla še nikoli.
»V osnovni šoli sem te mučila s slovenščino,« mi je pojasnila ženska in rekla sem: »Seveda, točno, to ste vi. Moja učiteljica slovenščine.« Njenega imena in priimka pa še vedno od nikoder.
Malo sva še pokramljali in izkazalo se je, da ne ve samo mojega imena, ampak tudi to, da imam sestro, in še, da si obe služiva kruh s pisanjem. Vse je kazalo na to, da ji je, kar se naju tiče, jasno marsikaj. Meni pa nič. Nisem in nisem se mogla spomniti njenega imena.
Kakšen teden sem jo skušala vtakniti v pravi predalček in jo v tem času ničkolikokrat iskala po spletu, a je vsem naporom navkljub zame ostala neznanka. Pa sem neko noč imela dovolj te negotovosti in sem sedla k pisanju. »Bom pisala kar ravnateljici moje nekdanje osnovne šole,« sem naznanila možu in mi je rekel, da se mu to ne zdi ravno pametna ideja.
»Ha,« sem rekla čez kakšne pol ure, ko je v moj elektronski predalček prispelo njeno pismo, »deluje. Odgovorila mi je. In mi napisala, da se tudi ona spomni obeh s sestro. Menda sva že takrat pisali čudovite spise.«
Nadarjenost za pisanje je bila torej moj potencial že v mladosti. A bi čisto lahko ostala zgolj potencial, če je ne bi kasneje spodbujali tudi moji srednješolski učitelji. Ki so dokaj hitro spoznali, da jim pri matematiki nikoli ne bo uspelo vbiti mi v glavo kaj več kot zgolj solidne osnove, pa da mi je figo mar za gospodarsko poslovanje s temelji korespondence, čeprav sem na željo staršev pristala na srednji ekonomski šoli, kjer program od dijakov zahteva usvojitev tovrstnega znanja. Hudirjevo bi me lahko zatolkli, s potencialom vred, a sem na srečo imela opraviti z ljudmi, ki so že takrat slutili, kakšna bo moja življenjska pot, mi pomagali, da v mladostni zaletavosti nisem zašla z nje pa da sem se tudi sama začela zavedati tega, kar nosim v sebi.
Potencial, ki se - tako pravijo -, skriva v čisto vsakem od nas, torej ni dovolj za to, da bi v življenju uspeli. Da bi tisto, kar nosimo v sebi, razvili do te stopnje, da bi nam lahko koristilo v življenju. Za uspeh je potreben še nekdo, ki prepozna ta skriti presežek, ga neguje in pripravi na to, da se postavi na ogled tudi drugim. Vsi potrebujemo neke vrste dobro vilo.
A če nam je to, da je treba iskati, če hočeš kaj najti, pri zdravih jasno in se nam zdi to, da je treba kljub potencialu tudi ogromno delati, povsem normalno, se zadeva pri tistih s primanjkljaji rada zaplete. Večini še vedno ni blizu misel, da tudi ljudje s posebnimi potrebami nosijo v sebi potenciale, včasih tako nezdružljive z njihovo zunanjostjo, da je res težko verjeti. Da želijo tudi oni nekaj narediti iz svojega življenja. Da bi bili radi koristni. Občudovani. Priznani.
Zato se pri nas še vedno lahko zgodi, da si ravnatelj ene od slovenskih glasbenih šol prisluži opozorilo svojih stanovskih kolegov, da nima pojma, v kaj se podaja, ko vrata svoje šole odpira tudi otrokom s posebnimi potrebami. Da se to ne more dobro končati. Seveda tip nima pojma, kaj ga čaka, ker nihče ne more vedeti, kakšne talente ljudje nosijo v sebi, ima pa pogum stopiti v neznano. Raziskovati. Ne podleči splošnemu prepričanju, da se v človeku ne skriva čisto nič, da je zgolj bilka, ker zaradi igre narave ni natančno tak, kot je večina.
Ta gospod, ki ga žal ne poznam, so mi pa o njem pripovedovali drugi, razume, da tudi tisti, ki jih je življenje naredilo drugačne, zmorejo in želijo več od lepljenja kuvert, luknjanja papirja, kvačkanja in pletenja v kakšni ustanovi. To naj bi bil po mnenju večine namreč njihov največji potencial.

Vir: Jana
Značke: downov sinderom, potencial, šola, glasba, posebne potrebe