»Pogosto igra računalniške igrice?« me je vprašala terapevtka in se mi zdi, da sem v njenem glasu zaznala neodobravanje.
»Niti ne,« sem odgovorila, a le priznala, da naša mala sem in tja vseeno sede pred moj računalnik in uredi frizuro kakšni deklici tam na ekranu, obleče kakšnega dojenčka ali speče pico. Da smo jo dolgo držali stran od računalnikov, sem ji razložila, a da v nedogled tega ne moremo početi, ker punca odrašča in vidi, kaj počnejo njeni vrstniki ter želi vse to preskusiti tudi sama.
»Mi našemu ne dovolimo nobenih igric, pa tudi risanke lahko gleda zgolj izjemoma,« je odgovorila in se mi je zdelo bolje, da pogovor končava na tej točki, ker se najina pogleda na vzgojo več kot očitno razlikujeta.
S tem, kaj otrok sme početi in česa ne, sem se srečala že kmalu po Haninem rojstvu, ko so mi ozaveščene mame hitele dopovedovati, da ji nikakor ne smem dovoliti, da gleda risanke, ker tovrstno bolščanje v ekran ubija njeno kreativnost. Ob tem pa tarnale, kako zelo so utrujene in kako nimajo niti trenutka samo zase, ker se morajo nenehno ukvarjati z mulcem. Ker morajo biti tako rekoč njegova družba.
Jasno mi je bilo, da je bolje, da sem tiho in jim ne povem, da naša obožuje pujso Pepo in želvaka Frančka ter da sem nekajkrat z njo obsedela pred televizorjem tudi sama in se mi ni zdelo prav nič strašno, da moja hči gleda tovrstne reči. Da so nekatere risanke celo zelo vzgojne. Poleg tega pa verjamem, da otrok občasno potrebuje tudi buljenje v televizor, popoln odklop, da lahko možgane pošlje na pašo in se mu vsaj za nekaj trenutkov ni treba truditi, da bo vsako minuto svojega mladega življenja izkoristil za nabiranje novega znanja. Da lahko gre kakšna minuta tudi v tri krasne, pa se zaradi tega svet še ne bo podrl.
Je pa prej seveda treba preveriti, kaj otroku ponudiš na ogled, da ne obsedi pred kakšno totalno bedarijo, po možnosti še brutalno za povrh, kajti v tem primeru je, po mojem mnenju, res narejena škoda.
Zatorej nimam prav nobenih težav s priznanjem, da je moja hči včeraj celi dve uri skupaj gledala Novakova kako kuhata, da je za njima ponavljala sestavine, mešala, kuhala in se zabavala. Zunaj je lilo kot iz škafa, nikjer nobene svetlobe, zračni tlak pa tako nizek, da sem komaj stala pokonci in je bila moja edina misel kavč. Mir. Tišina. Nobenih obveznosti. Počitek, da bom naslednji dan zmogla vse, kar me čaka.
Bi se morala kljub temu spraviti k sebi, da bi bila spodobna družba svoji prav tako utrujeni hčeri? Kajti moja hči se ne igra sama in vedno želi nekoga ob sebi, tudi takrat, ko riše. Vem, da še zdaleč nisva edina starša, ki sva svojemu otroku ne samo roditelja, ampak tudi kompanjona za igro, da se s tem izzivom sooča veliko staršev. Kajti otroci so različni. Tudi če prihajajo iz istega gnezda, se lahko zgodi, da se eden ure in ure igra sam, da se izgubi v svojem domišljijskem svetu, drugi pa ves čas kliče mamo, naj pride pogledat, kaj je ustvaril pa kaj pokvaril …
Zdrava pamet naj bi nas vodila pri tem, kaj je pri vzgoji otroka dovoljeno in kaj ne. Ne pa priročniki in preveč zagnane mame, ki želijo iz svojih potomcev ustvariti super primerke.
Sploh pa prepovedi še nikoli niso obrodile sadov. Vsaj na dolgi rok ne. Videla sem že otroke, ki so jim mame prepovedovale sladkarije in se celo hvalile, da njihov otrok sploh ne mara slaščic, ta pa je prvič, ko se je kje znašel brez mame, pojedel z mize vse, kar je spominjalo na slaščico. Pa kako so kakšne govorile, da njihov niti slučajno ne mara risank in se raje igra z vzgojnimi igračami, mali pa je komaj čakal, da se je lahko za nekaj časa odklopil v svet risanih junakov.
Saj ne, da se ne bi strinjala s tistimi, ki pravijo, da bi lahko otrok v času, ki ga prebije pred televizorjem, počel kaj pametnejšega. A če to pomeni, da moraš zaradi tega ob njem sedeti ure in ure pa da ti zaradi tega zmanjka časa zase, da si ne moreš oddahniti, takrat ko to res potrebuješ, pristanem tudi na kakšno risanko ali dve. Poanta je namreč v tem, da niso samo otrokove želje in potrebe tiste, ki jih je treba upoštevati in zadovoljiti. Da smo starši enako pomembni.

Vir: Jana
Značke: Downov sindrom, risanka, igra, prepoved