Mislila sem, da mi bo pregorel telefon. Toliko ljudi me je namreč poklicalo, potem ko se je začela razprava o novem Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih. Ta invalidom namreč ukinja denarno nadomestilo, recimo temu invalidnino, in jim namesto tega namenja socialno pomoč, s tem pa jih v bistvu izenači z vsemi, ki se znajdejo na trgu dela. Pri tem pa seveda pozabi, da invalidi zaradi svojega naravnega stanja ne morejo delati in da jih ni mogoče stlačiti v isti koš s tistimi, ki bi lahko delali, a nimajo službe.
Nič ne bo škodila malce poenostavljena razlaga, da boste razumeli, zakaj ves ta hrup. Invalidnino je torej invalid dobil zaradi svoje pomanjkljivosti in ni bila vezana ne na socialni status njegove družine ne na karkoli drugega. Ko si bil enkrat razglašen za invalida, si dobival denar in ti ga nihče ni mogel vzeti. Po novem bodo ti isti invalidi dobivali socialno pomoč, za katero pa se ve, da jo lahko dobiš samo pod določenimi pogoji. Vsekakor je ne moreš dobiti, če imaš ti ali tvoji starši previsoke dohodke, preveč premoženja in tako dalje. In če invalidnine ni bilo treba vračati, je s socialno pomočjo drugače. Tisti trenutek, ko namreč invalid nekaj podeduje, lahko država reče, do zdaj sem te kreditirala, ker nisi imel sredstev za preživljanje, zdaj pa imaš premoženje in je prišel čas, da povrneš svoj dolg. Državni uradniki sicer zatrjujejo, da se država redko odloči za takšno potezo, a dejstvo je, da ima po zakonu to pravico.
A tisto, kar mi je najprej prišlo na misel, ko sem slišala, da zakon začne veljati že junija, ni bilo početje vlade, ampak vprašanje, kako hudiča se je lahko zgodilo, da so zakon uspeli sprejeti, ne da bi pred tem ena sama invalidska organizacija dvignila glas in javnost opozorila na to, kaj se pripravlja. Kje za vraga so bili vsi tisti, ki so plačani za to, da se ukvarjajo s temi zadevami?
Da je zakon napisan tako spretno, da je res težko razbrati, kaj se je bila namenila storiti vlada, so mi razložili, pa moram reči, da ne pristajam na to razlago. To se lahko zgodi meni, laiku, mami, ki bije povsem zasebno bitko za svojo hčer, nikakor pa ne profesionalcem.
Moram priznati, da mi je v sredo, 6. aprila letos, dokončno postalo jasno, da sem kljub vsem izkušnjam, ki jih imam na tem področju kot mama in kot novinarka, strašansko naivna. Da jaz budalo še kar verjamem, da je mogoče veliko doseči, če ljudje združijo moči.
V tisti silni sredini vnemi, ko se mi je zdelo, da je mogoče rešiti svet v enem samem dopoldnevu, sem namreč skušala nekaterim dopovedati, da se morajo invalidske organizacije povezati, reči vladi: glejte, toliko in toliko nas je, ki smo z novim zakonom izgubili pravice, stopili smo skupaj in zdaj vam bomo dokazali, kako močni smo ne glede na naše primanjkljaje.
Kolegica, ki ima za seboj bogato kilometrino na tem področju, mi je takoj rekla, da bom naletela na gluha ušesa. Pa sem bila gluha za opozorilo in sem ji zdrdrala številko šefice nekega društva, rekoč, povežite se in naredite nekaj velikega.
In je ta reva res poklicala lastnico telefonske številke, ki sem ji jo bila dala, in ji je ženska, direktorica ene od invalidskih organizacij, mrtvo hladno povedala, da so oni za svoje člane že poskrbeli, za druge pa jih nič ne briga.
»Slovenci, pač,« sva dahnili v en glas, ko mi je pripovedovala to zgodbo. Slovenci, ki se tako zelo bojijo vsak za svojo rit, da ne vidijo pol metra pred sabo. Vsak dan sem priča temu sindromu, jaz, jaz sem pomemben, za druge mi ni niti malo mar.
Ker se v tej svoji objestnosti tako radi postavljamo nad bivše brate z juga, naj za konec navedem primer, ki zgovorno priča o tem, kaj je mogoče doseči, če si sposoben misliti še na druge in ne samo nase. V Srbiji, na primer, znaša povprečna plača 300 evrov, invalidnina pa sto manj, 200 evrov torej. Pri nas statistika pravi, da je minimalna - ne povprečna, minimalna - plača 745 evrov, invalidnina pa 288 evrov. Opazite razliko v razmerju? Kako je to mogoče?
»Imamo močne, med seboj povezane invalidske organizacije,« je povedala ženska, ki se tam v Srbiji, ki se ji tako zelo radi posmehujemo, ukvarja z ljudmi s posebnimi potrebami.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, zakon o socialno varstvenih prejemkih, minimalna plača, invalidnina, socialna pomoč