»Včasih kar malo pogrešam globoke pogovore s Hano,« je zadnjič, ko sva si nabirala novih moči na Rožniku, zamišljeno rekel mož. Nekaj sekund sva bila oba tiho - najbrž sva premišljevala o kruti resničnosti njegovih besed -, potem pa je on nadaljeval pogovor s priznanjem, da opazuje druge starše in njihove otroke, posluša, o čem se pogovarjajo, in potem slišano primerja s tem, kar se s svojo hčerko pogovarja on.
Seveda je ugotovil, da lahko drugi starši s svojimi potomci govorijo o zelo resnih, kompleksnih stvareh, da lahko skupaj analizirajo male skrivnosti sveta pa da so ta mali brihtni kot sto hudičev in da v vsakem odgovoru najdejo sto novih vprašanj. Saj ne da njegova ljuba Hana ne bi stalno nekaj žlobudrala in spraševala, nasprotno, toliko govori in sprašuje, da ti gre včasih že kar malo na živce, a roko na srce, gre za vsakdanje, zelo osnovne pogovore in vprašanja, ki ne vodijo v neke strašne globine.
Na tisti s soncem obsijani potki sva potem še družno ugotovila, da je to, kar se gremo s Hano, bolj govorjenje kot pogovarjanje, da jo torej nekaj vprašaš in ti ona odgovori na vprašanje, nato pa ona nekaj vpraša tebe in si ti tisti, ki ji ponudiš odgovor. A da je pri vsem tem res, da vsako novo vprašanje posega na novo področje, odpira novo temo. Je novo vprašanje, ne podvprašanje, ki bi kakšno stvar dodatno osvetlilo. Ves čas ostajaš na površini, nič se ne potapljaš do tistih najbolj skritih zakladov.
»Madona, še dobro, da se midva tako dobro razumeva in da se lahko pogovarjava,« sem pristavila in s tem končala tole kar malo žalostno debato. Žalostno zato, ker ti pri malce drugačnem otroku zmeraj nekaj manjka, nikoli nisi do konca izpolnjen. Kot bi ti vedno manjkal košček sestavljanke, kar bi sicer vedel že na začetku, a bi jo vseeno skušal sestaviti do konca. Lahko imaš svojega otroka rad do konca in naprej, a dejstvo je, da nekaj, ena drobna malenkost v razmerju z njim, vedno ostane nepotešena. Pa če si to priznaš ali ne in tudi če se drugim zdi še tako grozno, da tako trezno gledaš na svoj odnos s potomcem.
In zato se jaz veliko pogovarjam s svojim možem. O vsem mogočem. O tem, kako so se ga s fanti napili, pa o tem, kako je moji prijateljici neka njena znanka rekla nekaj, kar ji ni bilo niti malo všeč, na kar ji je ona odgovorila tako osorno, da sta si še danes v laseh. Pa o tem, kako sposobna je v resnici najina hčerka, in v kakšnih zoprnih situacijah se včasih znajde, ko jo midva učiva eno, v praksi pa potem vidi nekaj povsem drugega. Ko ji na primer govoriva, naj ljudi nikar ne objema, ker jih s tem spravlja v zadrego, naj jim reče zgolj živijo in mirno nadaljuje svojo pot, potem pa reva vidi, kako si prijateljice srečne skačejo v objem in ji ni čisto nič jasno, kaj je tako zelo narobe z objemi.
Ja, veliko se pogovarjava o tem, kar doživljava z najinim malim sončkom. In prepričana sem, da se zato, ker lahko to, kar naju muči in kar čutiva, nekomu poveva, lažje soočava in spopadava z vsem, kar se nama postavi na pot. Ker se lahko sproti prazniva, usklajujeva, dopolnjujeva in na novo polniva. Morda se tega, kako pomemben je pogovor, resnično zaveš šele v stresnih situacijah.
Čeprav moram priznati, da vsak dan znova v stikih z ljudmi ugotavljam, da večina sploh ne loči med pogovorom in govorjenjem. Da ne prepoznajo te drobne kakovostne razlike. Da jim je povsem dovolj, če eden sprašuje in drugi odgovarja, da ne potrebujejo izmenjave mnenj, analiziranja, nadgrajevanja in dopolnjevanja. Da se jim zdi, da se ljudje takrat, ko si živahno izmenjavajo mnenja, ko se pogovarjajo torej in ne zgolj govorijo, kregajo. In pri vsem tem sploh nimajo pojma, kakšno srečo imajo pravzaprav, da jih je narava obdarila z vsemi potrebnimi sposobnostmi in orodji za umetnost, ki se ji reče pogovor.
In vi? Govorite ali se pogovarjate? Vsaj prepoznate razliko?

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, posebne potrebe, pogovor