Tečna sem bila tako, da bi lahko koga tudi usmrtila. Ko zdaj gledam z distance na tiste mučne dni, se mi prav smili ta moj prijazni mož. Kar naprej sem nekaj renčala nanj, mu kazala nepospravljene nogavice, pa hlače, ki jih spet ni zložil, najmanj petkrat sem ga opozorila, da se preveč posveča teku in [ ... ]
Moja hči je bila zadnjič strašno vesela, ko si je izbila zob. Vsaj enega je namreč izgubila brez pomoči zobozdravnika. Midva z možem pa ob pogledu na njena škrbasta usta nisva premogla niti trohice veselja, saj je bilo tisto, kar je moja hči tako radostno zavila v prtiček za zobno vilo in je potem poniknilo [ ... ]
Zadnjič se mi je zgodilo, da sem videla zvezde kar sredi belega dne. Šla sem v trgovino, prijela v roke lonček bazilike, se hotela zravnati in se je zgodilo. Tako zelo me je uščipnilo v križu, da sem se morala prav zbrati, da nisem iz sebe spustila kakšnega nespodobnega glasu. Spustila sem baziliko, kot bi [ ... ]
Oni dan sva si s prijateljico privoščili materinski dan. Pa kaj, če je bil 26. september in ne prav za to določen dan. Petnajst minut po tem, ko sva otroke pospremili v šolo, moža pa v službo, sva sedli v avto in se odpeljali proti Italiji. Vremenska napoved za tiste konce je bila sicer zastrašujoča, [ ... ]
»Prodala sem svojo prvo zlato zapestnico,« je Manca Košir prostodušno priznala novinarki Obrazov. In dodala, da je to naredila zato, ker je ugotovila, da nima nič v denarnici, da bi razveselila svoje vnuke in mlajšo hčer. »Jaz pa rada kam povabim, slavim, kupim kakšno oblačilce ali dam denar, če ga kdo potrebuje.« Za zapestnico je [ ... ]
Prejšnji teden se mi je dvakrat zgodilo, da sem se pri svojih dvainštiridesetih sama sebi zazdela stara. Najprej sem šla zjutraj mimo izložbe in si tako kot vedno ogledovala, kaj je razstavljeno v njej, a tokrat nisem videla lepih oblek, temveč neko žensko, ki mi ni bila prav nič všeč. Prav grdo se je [ ... ]
»Potrebuješ pomoč?« sem jo vprašala, ker se mi je zdelo, da je tišina postala preglasna in da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
»Mogoče pa res,« je odgovorila in sem odložila sesalnik ter se napotila v kotiček, od koder je še malo pred tem odmevala Mama mia. Zdaj je bilo vse tiho, in ko sem [ ... ]
Je že res, da sem neskončno srečna, da se je začel pouk in se življenje počasi vrača v stare tirnice, a žal drži tudi to, da se nikakor ne morem ločiti od ležernega poletnega tempa. Moji možgani preprosto nočejo nazaj v realnost, v svet obveznosti, urnikov in hitenja. Sploh jih ne morem prisiliti, da bi [ ... ]
»Ti otroci so absolutno preveč utrujeni,« mi je konec lanskega šolskega leta pripovedovala učiteljica, medtem ko je svoje sedemletnike priganjala, naj se že spravijo na igrišče. »Ampak ta generacija otrok ni utrujena fizično, utrujeni so psihično, kaj je to fizični napor, skoraj ne vedo več,« je nadaljevala.
Nato mi je začela pripovedovati o tem, da zelo [ ... ]
Prišla je v kuhinjo, brez krožnika, in že sem hotela zarenčati, naj pospravi mizo za seboj, ko sem le dojela, da sploh še ni končala s prehranjevanjem. Stopila je čisto k meni, se me nežno dotaknila in rekla: »Mami, prosim ne mi zamerit, ampak pire krompir je tak kot juha. Ni dober, veš.«
Dobro sem vedela, [ ... ]