Prišla je v kuhinjo, brez krožnika, in že sem hotela zarenčati, naj pospravi mizo za seboj, ko sem le dojela, da sploh še ni končala s prehranjevanjem. Stopila je čisto k meni, se me nežno dotaknila in rekla: »Mami, prosim ne mi zamerit, ampak pire krompir je tak kot juha. Ni dober, veš.«
Dobro sem vedela, o čem govori, in to ne šele takrat, ko mi je to naravnost povedala, ampak že tisti hip, ko sem na zmečkan krompir nalila preveč mleka. Trudila sem se, da bi težavo rešila z dodajanjem kisle smetane, a ni bilo več kaj rešiti. Pa sem si rekla, mogoče bo vseeno pojedla, glede na to, kako zelo obožuje pire krompir.
A mala ni nasedla in je zdaj stala tesno ob meni, pričakujoč pojasnilo. Začela sem ji razlagati zgodbo o tem, da mlad krompir ni najbolj primeren za pripravo pire krompirja in da bi morala na zmečkanega zliti zgolj kakšno kapljico mleka, ne pa skoraj deciliter. Potem sem jo hotela začeti prepričevati, da je krompir najbržž čisto dober, le videti je bolj slabo, a sem se zadnji hip zadržala.
Namesto tega sem rekla samo: »Imaš prav. Krompir res ni tak, kot bi moral biti.« In sem jo pohvalila za iskrenost, za to, da mi je naravnost povedala, kaj si misli o moji kuhi. »Svet bi bil lepši, veš,« sem ji govorila, »če bi si ljudje pogosteje povedali, o čem razmišljamo in kako vidimo stvari.« Seveda je bil to monolog, ki ga je mala pri svojih devetih težko razumela, a sem tisti hip, ko sem ji govorila, res mislila vse tisto, kar je prišlo iz mojih ust.
Sem zagovornica odkritih pogovorov, tudi takrat, ko povedano morda malce ali pa precej zaboli. Samo tako, se mi zdi, lahko ohranjamo zdrave medsebojne odnose. Iz izkušenj tudi vem, da je pogosto veliko laže poslušati neprijetno resnico, kot jo izreči.
Zadnjič, na primer, se mi je zgodilo, da me je bilo zato, ker sem nameravala nekomu povedati, kaj si mislim o njegovem početju, tako strah, da so se mi tresle roke. Skrivala sem jih pod mizo, da ne bi izdale mojega psihičnega stanja še preden bi uspela odpreti kljun. Govorila sem si, da moram ostati mirna in ne smem takoj planiti na sogovornika, da moram začeti prijetno kramljanje in pogovor počasi pripeljati do perečih zadev.
Seveda sem isto sekundo, ko se je človek pojavil pred menoj, planila nanj kot lačna zver, besede so skorajda nekontrolirano bruhale iz mene, da sem se še sama ustrašila njihovega pomena.
Povedala sem mu, da mi je možž svetoval, naj si stvar, zaradi katere sva se sestala, vržem čez ramo in se ne obremenjujem preveč z njo, in da sem nekaj časa celo res razmišljala o tem, a sem po dolgotrajnem tuhtanju ugotovila, da ne bo šlo. Da sem preprosto preveč resnicoljubna in da mi gre to, da se ljudje dandanes najraje naredimo, da nismo opazili, kaj se dogaja, neskončno na živce.
Razložila sem mu, da sem bila zadnje čase velikokrat raje tiho, tako, kot mi je svetoval mož, a se je izkazalo, da nekje globoko v sebi le nisem mogla tako preprosto čez storjeni greh in sem bila po nekaj tednih živčna razvalina. »Mislim, da bi jih morala opozoriti na napačno ravnanje, ker ga bodo sicer nadaljevali,« sem govorila možu, in je zato, ker me je imel že dovolj, rekel, naj naredim, kar se mi pač zdi prav.
Zatorej sem temu človeku, ki je sedel nasproti mene, povedala, da ni prav, kar je storil, in da se je v življenju navadil zgolj jemati, pri tem pa pozabil, da je treba tudi kaj dati nazaj. In ko sem to govorila, sem ga skušala gledati naravnost v oči in sem si zato snela sončna očala, čeprav mi je sonce prav zoprno svetilo v oči in bi jih tudi sicer najrajši pustila na nosu, ker mi je bilo strašno neprijetno in bi bila z veseljem kje drugje.
Vem, da se je tisti nasproti mene počutil grozno, ne nazadnje je to dokazal s potokom solz, a po tem pogovoru ni nikoli več naredil podobnega greha. In morda si je celo zapomnil moje predavanje o tem, da mu ni treba čisto nič skrbeti zaradi izrečenih besed in da ga imam še vedno enako rada. Da pa mora postati pozoren tisti hip, ko mu bom nehala težiti. To bo namreč pomenilo, da mi je vseeno zanj.

Vir: Jana
Značke: greh, solze, resnica