»Potrebuješ pomoč?« sem jo vprašala, ker se mi je zdelo, da je tišina postala preglasna in da nekaj ni tako, kot bi moralo biti.
»Mogoče pa res,« je odgovorila in sem odložila sesalnik ter se napotila v kotiček, od koder je še malo pred tem odmevala Mama mia. Zdaj je bilo vse tiho, in ko sem prišla čisto blizu, mi je postalo jasno, zakaj mala potrebuje pomoč. Napravica, s katero si je krajšala čas, je namreč plavala v mleku. »Je bila nesreča,« mi je skušala pojasniti, nato pa prav nedolžno dodala, da to res ni nič hudega in da se kaj takega pač zgodi.
Stala sem pred njo in sploh nisem našla besed, s katerimi bi izrazila svoje ogorčenje nad prizorom. Potem sem globoko zajela sapo in začela tuliti. Tako zelo sem vreščala, da sem pozabila na to, da bi bilo treba napravo čim prej spraviti iz mleka in jo posušiti. Da sem ji že stokrat rekla, naj skodelice z mlekom ne postavlja na škatlo z barvicami, sem tulila, ker se bo skoraj zagotovo prevrnila, pa da imam dovolj tega, da kar naprej čistim za njo.
Nedolžno me je gledala in rekla, da res ni vzroka za slabo voljo, da bova zadevo pobrisali, pa bo. Ob taki zvrhani dozi zdrave pameti in hladnokrvnosti sem se za silo zbrala ter začela čistiti mlečno poplavo. Nesrečno napravo sem skrbno obrisala in tako na prvi pogled je bilo videti, da ne bo neke hude škode.
A ko je Hana spet želela gledati svoj film, od sebe ni dala niti glasu več. »Po mojem se je utopila v mleku,« je zadevo dokaj mirno komentiral mož, potem ko se je vrnil s sprehoda s psom in doma našel dve na smrt sprti ženski, ki sta si še nekaj minut prej padali v objem.
Tukaj bi bil lahko konec zgodbe, če ne bi moj umirjeni soprog od najine hčerke zahteval, naj prispeva nekaj svojega denarja za popravilo. »Ni panike,« je mirno rekla in izginila po denarnico. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj, in ko se je vendarle vrnila, je stresla na mizo nekaj kovancev. Same cente, niti enega evra ni bilo vmes. Da bo to premalo, je rekel mož, pa se ni pustila ugnati in je trdila, da je to vse, kar lahko da, ker preostali denar potrebuje za sladoled. »Ne bo dovolj,« je vztrajal možž in se je nerada odpravila nazaj v sobo, preverit, koliko denarja bi še lahko pogrešala. Poskusila je s tremi evri, pa ni naletela na razumevanje. Na koncu je s težavo izvlekla bankovec za deset evrov in moram priznati, da mi je šlo kar na smeh, ko sem jo gledala, kako težko se je ločila od svojega denarja. »Mislim, da bi morala prispevati dvajset evrov,« je predlagal mož, a je naletel na gluha ušesa. »Toliko lahko dam in nič več,« je vztrajala najina hči in sva se s pogledom dogovorila, da bo to pot to dovolj. Mala je že ob izgubi desetih evrov spoznala, da nobena reč ni zastonj, predvsem pa, kako težko se je ločiti od svojega denarja.
To zgodbo sem zadnjič povedala prijateljici, ko mi je začela govoriti o telefonskih računih svoje 14-letne hčerke. »Julija je na njenem računu za telefon pisalo sto štirideset evrov. Avgusta osemdeset. Pozabila je izključiti prenos podatkov v gostujočem omrežju. Zdaj se ji je pokvaril telefon in želi novega, ampak tisti v paketu za en evro ni dovolj dober, mula želi tistega iz paketa, ki stane sto deset evrov več. Sploh ne vem, kaj naj naredim,« mi je potožila.
Naj si ga kupi s svojo žepnino, sem predlagala, pa je rekla, da se je tega domislila že sama, a mali predlog ni bil niti malo všeč. »Se mi zdi, da me kar malo izsiljuje,« je zaključila in sem ji pojasnila, da je to jasno kot beli dan. In da taka konkretna mala šola ravnanja z denarjem, kot jo je pred kratkim doživela naša mala, zaleže bolj kot vsi teoretični nagovori, pogovori in prepiri.
Kako se je končala njena zgodba, še ne vem, iz lastnih izkušenj pa vem, da začneš gledati na stroške šele takrat, ko jih moraš poravnati sam. Da smo ljudje pač narejeni tako, da znamo stvari ceniti šele takrat, ko jih moramo plačati. Da tiste podarjene cenijo le redki. Najbrž zato, ker so samoumevne. Tako samoumevne, da sploh ne pomislimo na to, kako zelo se je nekdo moral potruditi, da jih je naredil ali zaslužil.

Vir: Jana
Značke: pomoč, denar, telefon, zaslužiti, Mama mia