»Ti otroci so absolutno preveč utrujeni,« mi je konec lanskega šolskega leta pripovedovala učiteljica, medtem ko je svoje sedemletnike priganjala, naj se že spravijo na igrišče. »Ampak ta generacija otrok ni utrujena fizično, utrujeni so psihično, kaj je to fizični napor, skoraj ne vedo več,« je nadaljevala.
Nato mi je začela pripovedovati o tem, da zelo težko gleda, kako tako starši kot učitelji te uboge otroke bombardiramo z informacijami, jim razlagamo skrivnosti vesolja, a jim v isti sapi zamolčimo vse lepote in skrivnosti domačih travnikov, gozdov in dvorišč, kako jih vpisujemo v vse mogoče krožke in dejavnosti ter v silni želji, da bi zmogli doseči zastavljene cilje, počnemo cel kup stvari namesto njih.
»Kar poglejte,« se je razgovorila, »pripeljemo jih v šolo in jih pospremimo do razreda, jih po koncu pouka spet odpeljemo domov, ves popoldne jih razvažamo po dejavnostih in tako se kakšen dan zgodi, da ne naredijo več kot le nekaj samostojnih korakov. Mi smo šli zjutraj peš v šolo, včasih smo se na poti do tja tudi stepli in grdo sprli, a smo se do šole žže pomirili. Predvsem pa smo v takih nedolžnih otroških sporih na poti v šolo ali iz nje spravili iz sebe vse frustracije in težave. Starši se premalo zavedajo, kako zelo škodijo svojim otrokom s tem, ko jih v imenu višjih ciljev servisirajo na vsakem koraku in jih odvezujejo tako rekoč vseh vsakodnevnih obveznosti in nalog.«
Ne da bi hotela, se mi je pri tem v glavi odvrtel neki drug pogovor na precej podobno temo, le da je bilo v tem, kar mi je povedal družinski terapevt Miha Kramli, mogoče prepoznati tudi posledice tovrstnega servisiranja. Takole pravi: »Staršem vedno rečem, da mora njihov otrok nujno fizično delati, da ne morejo kar reči, ti se samo pridno uči, ni ti treba delati nič drugega. Tak otrok, ki je zaradi učenja odvezan vseh preostalih obveznosti, učenja nikoli ne bo cenil. Mogoče mu bo to celo beg v lenobo. Otrok mora tudi delati, ker bo samo tako lahko primerjal fizično aktivnost z intelektualno. Ker so starši pogosto tako zelo zaljubljeni v cilje, da otroka oprostijo vseh obveznosti, samo da bi jih dosegel, njihov otrok ne uspe izoblikovati ciljev, zaradi prevelikih pričakovanj, ki jih ne zmore upravičiti, začne bežati v svet omame …
Zaradi pretirane ljubezni starši otroku pogosto ne omogočimo, da bi z lastnim delom dobil dobre občutke. Človek, ki z lastnim delom, fizičnim in psihičnim, ni prišel do dobrih občutkov, pa takrat, kadar se napije ali zadrogira, začne odkrivati njemu neznane občutke. Otrok brez lastnih občutkov je izjemno dojemljiv za pridobivanje umetnih. In ko bo enkrat umetno dobil občutke in bo rekel vau, to je pa vrhunec mojega žživljenja, ne bo znal izstopiti. Vedeti je namreč treba, da so z lastnim delom pridobljeni občutki trajni, umetno pridobljeni, doseženi z drogami, alkoholom, glasbo ali računalnikom, pa trajajo samo od enega do štirih mesecev. Potem substanca ne povzroča več dobrih občutkov, ampak samo še zadetost.«
Od tod so me spet vodile misli k nekemu drugemu zapisu v časopisu, k zgodbi ambiciozne mame, izobražene intelektualke, domače služkinje in v popoldanskem času taksistke svojih hčera. Ker njeni najstnici zaradi prezasedenosti z vsemi mogočimi dejavnostmi ne najdeta niti minute časa za domača opravila, se je žženska domislila nagrajevanja za vsako opravljeno delo. Petnajst evrov za sesanje stanovanja, 30 za generalno pospravljanje svoje sobe. Da se mulama kljub obljubljeni nagradi ne ljubi narediti nič od naštetega, je še potožila v svojem pisanju, in je moja sestra rekla na to, da seveda ne, ko pa vesta, da bosta ta denar vseeno dobili, ker njuni starši ne bodo preživeli tega, da bi onidve trpeli. Tako daleč je šel ta svet.
V teh septembrskih dneh bodo skušnjave, da bi v svojega otroka prelili čim več intelektualnega znanja, najbržž velike. Gotovožže načrtujete urnike, kombinirate in primerjate, se trudite vse, kar ste si zastavili, stlačiti v pet delovnih dni. Naj vas zgornje vrstice vodijo pri načrtovanju. Naj zmaga razum in ne pričakovanja okolice.

Vir: Jana
Značke: otroci, šola delo, najstnik odvisnost, urnik