Je žže res, da sem neskončno srečna, da se je začel pouk in se žživljenje počasi vrača v stare tirnice, a žžal drži tudi to, da se nikakor ne morem ločiti od ležernega poletnega tempa. Moji možgani preprosto nočejo nazaj v realnost, v svet obveznosti, urnikov in hitenja. Sploh jih ne morem prisiliti, da bi prispevali kakšno pametno idejo za ti dve prazni strani, ki bolščita vame z računalniškega zaslona in čakata na dobro zgodbo.
Začnem pisati o tem, kako nam večno hitenje kroji žživljenje, pa se mi zatakne že pri drugem stavku. Poskušam opisati, kako sem se počutila, ko je moja skoraj desetletna hči zakorakala v četrti razred v novi šoli, a besede nočejo iz mene. Cel kup idej imam, le zapisati jih ne morem, kot bi me vsi ti začetki brez nadaljevanja hoteli opozoriti, naj vse skupaj še enkrat premislim.
Kadar se znajdem v takšnem nezavidljivem položaju, ko bi rada, pa ne gre, običajno vzamem v roke kakšno knjigo. Tudi to pot sem jo, tisto Jorga Bucayja z naslovom Ti povem zgodbo. Naslov zgodbice, ki sem jo izbrala po dolgem premišljevanju in ki sem jo morala nekoliko skrajšati, je Krog devetindevetdeset. Takole gre:
Nekoč je živel zelo žalosten kralj z zelo srečnim služabnikom. Nikakor ni mogel razumeti, kako je lahko služabnik zmeraj dobre volje, in ga je zato nekega dne poklical k sebi.
»Kako si lahko vedno vesel in srečen?« ga je vprašal.
»Veličanstvo, nobenega razloga nimam, da bi bil nesrečen. V posebno čast mi je, da vam lahko strežem. Moja žena in otroci živijo v hiši, ki nam jo je dodelil dvor, obleko imamo, lačni nismo, poleg tega pa me dostikrat nagradite z nekaj kovanci, da si lahko privoščimo kak priboljšek …«
Kralj je bil ves iz sebe in je dal k sebi poklicati najmodrejšega med svojimi svetovalci.
»Zakaj je ta človek srečen?« ga je vprašal.
»Veličanstvo, samo zunaj kroga je.«
»Zunaj kroga?«
»Tako je.«
»In zato je srečen?«
»Ne, veličanstvo, zato ni nesrečen.«
Začel mu je razlagati o krogu devetindevetdeset in o tem, da nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vstopil vanj, da večina to naredi po lastni volji, če le dobi priložnost.
Da bi podkrepil svoje besede z dokazi, sta s kraljem služabniku ponoči na vrata pritrdila mošnjiček z devetindevetdesetimi zlatniki in sporočilom: Ta zaklad je tvoj. Je nagrada, ker si dober človek. Denar porabi, a nikomur ne povej, kako si ga našel.
Služabnik je našel mošnjiček, zapahnil vrata za seboj in začel preštevati denarce.
Naredil je devet kupčkov z desetimi kovanci in ko se je namenil narediti desetega, je ugotovil, da je v njem le devet zlatnikov. Da mu eden manjka.
»Devetindevetdeset zlatnikov! To je veliko denarja,« je pomislil. »Toda en kovanec mi manjka. Devetindevetdeset ni popolno število. Sto je popolno
število, devetindevetdeset pa ne.«
Kralj in njegov svetovalec sta ga opazovala skozi okno. Služabnikov obraz ni bil več tak kot prej, bil je namrščen, poteze napete, oči so se mu zožile, usta pa skrivila v prisiljen nasmešek. Vzel je papir in pero ter se lotil računanja, kako dolgo bo moral varčevati, da bo zbral dovolj denarja za stoti zlatnik. Če bi prihranil vso plačo in vse dodatke, je izračunal, bi v enajstih ali dvanajstih letih privarčeval dovolj za zlatnik. Preveč, je zamrmral in se domislil, da bi lahko poslal ženo delat v vas. Pa še ne bi dovolj hitro zaslužil za stoti zlatnik. Odločil se je, da bo prodal obleko, varčeval pri hrani, da bi le dobil tisti stoti zlatnik …
Vstopil je v krog devetindevetdeset.
V naslednjih mesecih se je držal svojih načrtov. Nekega jutra je vstopil v kraljevo sobo, zaloputnil z vrati ob zid, godrnjal in bil sploh slabe volje.
»Kaj je narobe?« je zadovoljno vprašal kralj.
»Nič, nič.«
»Še pred kratkim si se smehljal in ves čas prepeval.«
»Saj opravljam svoje delo, kajne? Morda pa veličanstvo želi, da hkrati opravljam še delo dvornega norca in burkeža?«
Ni minilo dolgo, ko ga je kralj odpustil. Ni bilo prijetno imeti paža, ki je vedno slabe volje.
Da so nas naučili, da bomo srečni, ko bomo imeli to, kar nam manjka, je zapisal pisatelj na koncu zgodbe. In da zato, ker nam vedno nekaj manjka, nikoli ne moremo uživati v življenju. Vam je znano?

Vir: Jana
Značke: kralj, zlatnik, sreča, Jorge Bucay, Ti povem zgodbo