Prejšnji teden se mi je dvakrat zgodilo, da sem se pri svojih dvainštiridesetih sama sebi zazdela stara. Najprej sem šla zjutraj mimo izložbe in si tako kot vedno ogledovala, kaj je razstavljeno v njej, a tokrat nisem videla lepih oblek, temveč neko žensko, ki mi ni bila prav nič všeč. Prav grdo se je držala, kot da ima že zjutraj vsega skupaj dovolj, in videti je bila tako resna, da me je kar stisnilo pri srcu. Postala sem pred izložbo, da bi si jo dobro ogledala, in ko sem tako zastala za hip, se mi je posvetilo: pa saj to sem jaz. Ta nič kaj prijazna babura sem vendar jaz.
Prihitela sem na telovadbo in ženskam razložila o razodetju tega dne. Rekle so mi, da sem nora in da sploh nisem videti slabo za svoja leta, da pa me očitno fino dajejo hormoni, da govorim take neumne reči. Moja dobra prijateljica je tako kot običajno pripomnila še to, da se midve ne bova postarali nikoli, ker se nama v življenju dogaja vse preveč stvari. Kar malce zlobno sem jo opozorila, da bova nekoč seveda tudi midve zgubani in sivi ter da se jaz tega prav nič ne bojim, pa mi je še enkrat zagotovila, da ti leta ne morejo do živega, če se jim ne pustiš ujeti.
Potem ko sva naredili nekaj za svoje ne več rosno mlado telo, sva si privoščili še kavo. In ker je zunaj sijalo sonce in sva v svobodnem poklicu ter tako gospodarici svojega časa, sva se zaklepetali. Govorili sva tako dolgo, da sem skoraj zamudila sestanek, in ker to ni bil čisto resen sestanek, ampak bolj prostovoljna svetovalna služba za iskalce prve zaposlitve, sem mladeniča, s katerim sem bila dogovorjena, naročila na sonček.
In tako smo za mizo obsedeli triinštiridesetletnica in njena leto dni mlajša prijateljica ter mladenič kakšnih dobrih dvajsetih let.
Da se je s punco preselil na svoje, nama je razložil, in da bi zato rad zaslužil kakšen evro za položnice. Pa da se mu zdi, da bi to najlažje dosegel s pisanjem za časopis. In da mu je v bistvu vseeno, koliko bo zaslužil, da bo le lahko kaj prispeval v družinski proračun.
Skušali sva mu obzirno popisati stanje v slovenskem novinarstvu in mu približati dejstvo, da na tem področju denarja tako rekoč ni. Pa se ni pustil prestrašiti. Je rekel, da bo vesel vsakega evra. Malo sva mu še delili nasvete in se mi je kasneje v elektronskem pismu celo zahvalil za to, a če zdaj dobro premislim, sva mu govorili zgolj o preprekah, strahovih, neprijetnih dejstvih, same take negativne stvari.
On pa, kot da naju ne bi slišal, je dajal nove in nove predloge. Govoril nama je o izzivih, ki so pred njim, pa o tem, kako jih bo dosegel, in šele ko sva posegli vmes z vprašanjem, koliko vse to, kar si je bil zamislil, stane, je ugotovil, da v bistvu nima dovolj denarja niti za en projekt, kaj šele za vse. Ampak, je zamahnil z roko, bo že kako, in je mirno načrtoval naprej.
Ko sva s prijateljico zapuščali omizje, sem rekla: »A vidiš, da sva res stari?«
»Ja, malo sva pa res,« je rekla zamišljeno, in potem sva se skupaj čudili tej mladostni energiji, ki vidi samo pot, ne pa tudi ovir, tej zagnanosti, ki se ne pusti ugnati, tej volji, ki bo tega fanta zagotovo pripeljala na cilj.
»Si predstavljaš, da ima načrte za dve leti naprej,« je modrovala prijateljica, in sva potem obe ugotovili, da bi naju strašno morilo, če bi poskušali gledati tako daleč naprej. Sva se namreč že obe naučili, da se velikokrat ne izide tako, kot si si bil zamislil. »Mislim, da bi živeli v stalnem strahu, kaj vse bi lahko šlo narobe,« je rekla prijateljica. In sva si morali priznati, da malce zavidava takim mladim bikcem, ki brezkompromisno rinejo naprej, in da nama je malce žal, ker ne sanjava več tako drznih sanj in sva se nekje na poti do teh dvainštiridesetih opremili z zavorami, ki naju usmerjajo na bolj uhojene poti. »Vidiš, zato sva stari in ne zaradi gub ter sivih las,« sem ji rekla ob slovesu. In sem začela delati načrte za popoldne, ki je bilo pred menoj.

Vir: Jana
Značke: siv, las, prijateljica