»Ful pogrešam svojo staro šolo,« mi je rekla Hana kakšen teden po tem, ko je zakorakala v novo, waldorfsko šolo. In sem ji rekla, da vem, a da si bo našla nove prijatelje in bo spet vse lepo in prav. Potem mi je ta stavek povedala vsak dan znova in sem ji tudi jaz vedno [ ... ]

Povlekla sem medicinsko sestro na stran in jo prosila, naj moji hčerki odgovori na čisto vsako vprašanje, ki ji ga bo zastavila. Naj poskusi z razlago razbliniti njene strahove, da bo pomirjena odplula v svet sanj. Obljubila mi je, da nobeno njeno vprašanje ne bo ostalo brez odgovora in da ji bodo pokazali vse, kar [ ... ]

Opazila sem jo takoj, ko sva stopila iz dvigala. Kar sploh ni čudno, saj imam zelo rada ljudi. Malce kasneje se je izkazalo, da je ni prezrl niti moj mož, ki ga sicer zelo težko vključim v svoje igre opazovanja in komentiranja vsega, kar se ponuja na ogled. Da je prav hecna, jo je ocenil, [ ... ]

»Nimam več mobilnega telefona,« je rekla znanka in sva jo oba gledala, kot da je padla z lune. »Kako nimaš telefona,« sem nejeverno preverila še enkrat, »najbrž si ga dala v popravilo?« Da ne, mi je zatrdila, da ga čisto zares nima več, ker ga je bila sita in ga je enostavno dala proč. In [ ... ]

Bili smo pozni, tako kot skoraj vsako jutro, in Hana si je morala še umiti zobe. Medtem ko je prav ležerno korakala proti kopalnici, sva v en glas vpila za njo, naj si zaviha rokave, ker bo sicer spet mokra. »Ja, ja,« je nestrpno rekla in zaprla vrata kopalnice za seboj. Kar nekaj časa je [ ... ]

»Mi spraviš petdeset evrov za hude čase?« mi je oni dan rekla moja druga tako rekoč hči, tista namreč, ki sva jo z možem dobila pred dobrimi petnajstimi leti v Mladinskem domu Malči Beličeve in uradno sicer nikdar ni bila najina hči, a sva jo vedno imela čisto za svojo. Tudi težila sva ji vedno [ ... ]

Na posteljo sem ji pripravila roza krilo in roza majico ter bele pajkice. Nato sem se posvetila drugim stvarem. V tisti svoji delovni vnemi sem opazila, da se nekam pogosto sprehaja naokrog, in prvo, na kar sem pomislila ob tem, je bilo, da ne bova uspeli pravočasno oditi od doma. Ampak sem jo pustila pri [ ... ]

Skupno pripravljanje kosila naj bi bilo prijetno doživetje. In je tudi bilo, dokler se nisva midve s Hano hudo sporekli. Dogodek je bil sicer banalen in bi v kakšnem drugem gospodinjstvu zelo verjetno šel mimo neopažen, pri nas pa je sprožil veliko vpitja na obeh straneh, solze na eni in za konec še besedni dvoboj [ ... ]

»Če bi vedela, da bo šla Hana septembra v staro šolo, bi bila kar malo živčna,« sem enkrat konec avgusta rekla možu, potem ko je bilo poletja kar nenadoma konec in je mala v drugem počitniškem mesecu brala morda vsega skupaj kakšnih desetkrat in ne dosledno vsak dan po pet minut, kot sem optimistično napovedovala [ ... ]

Lutfi Abdullah je do svojega sedmega leta živel prav prijetno življenje na Kosovu. Dokler ga ni nekega lepega dne nevestni voznik zbil z avtomobilom. Ko je po nesreči odprl oči, je čutil zgolj svoj obraz, vse drugo na njem je bilo mrtvo, kot bi pripadalo kakšnemu tujcu. Zdravniki iz njegovega kraja so ga napotili na [ ... ]