Povlekla sem medicinsko sestro na stran in jo prosila, naj moji hčerki odgovori na čisto vsako vprašanje, ki ji ga bo zastavila. Naj poskusi z razlago razbliniti njene strahove, da bo pomirjena odplula v svet sanj. Obljubila mi je, da nobeno njeno vprašanje ne bo ostalo brez odgovora in da ji bodo pokazali vse, kar bo želela videti. Da se bo večine stvari lahko celo dotaknila.
Nato smo vstopili v operacijsko dvorano. Z možem sva zadržano obstala pri vratih, Hana je odločno zakorakala proti zobozdravniškemu stolu. »Kaj je to?« je vprašala in vzela v roke neko cevko. Razložili so ji, da je to cevka, s katero iz ust posesajo odvečno slino. »In to?« jo je zanimala še ena reč. Cevka, na katero zobozdravnik namesti sveder in z njim odstrani zobno gnilobo, so ji pojasnili ter ji pokazali še zbirko tamponov in vat. Dovolili so ji, da jih je namočila v neko tekočino, ji razkazali aparat, ki naj bi med operacijo nadzoroval njeno dihanje, ter ji predstavili še anesteziologinjo in zobozdravnico. Vse so malo poklepetale z njo.
»Zdaj bova na tvojo roko pripeli metuljčka,« je rekla sestra po tej vodeni turi in Hana se ji je vdano prepustila. »Najprej jo bova namazali s kremo, da te ne bo bolelo,« ji je ženska govorila, medtem ko ji jo je vtirala v roko. Mala je imela toliko dela z opazovanjem in sprejemanjem vsega, kar se je dogajalo okoli nje, da je kar pozabila na strah. Nato sta v omrtvičeno roko vstavili »metuljčka«, kateter, in mu dali »piti«. Kmalu zatem je naša hči postala prav neobičajno mirna.
Potem ko nama je pomahala v slovo in dvakrat globoko vdihnila neki plin, je odplula v svet sanj. Z možem so naju poslali na hodnik. Začela sem hlipati tako rekoč tisti hip, ko sem za seboj zaprla vrata, kar tako, da sem se malo sprostila in odgnala strah. A sem se hitro zbrala.
Ko nisem več imela toliko dela sama s seboj, sem slišala, da nekdo zraven mene glasno joka. Bil je deček, star kakšnih pet, šest let. Sploh mu še nihče v beli halji ni namenil ene same besede, pa je že jokal, da je bilo veselje. Malce čudno je bilo vse skupaj, glede na to, da je bil že dokaj velik fant, zato sem začela škiliti v njegovo smer, da bi odkrila, kaj je sprožilo tak napad joka.
In sem jo uzrla isti hip, ko sem pogledala proti njemu. Mamo, namreč, ki je jokala še krčeviteje kot on. Držala je sina v naročju, smrkala in si brisala solze, da je bil mali pravi amater v primerjavi z njo. Poleg njiju je prav nesrečno stal očka in se tudi boril s solzami.
Pristopila je medicinska sestra in jih ogovorila, pa je niso niti zaznali. Da bi malemu samo namazala roko s kremo, da ga ne bolelo, ko mu bodo vstavljali kateter, jim je prijazno pojasnila in se je mama ob teh besedah le nekoliko zbrala. Prijela je dečkovo roko in jo pomolila proti medicinski sestri. Mali je zatulil, še preden se ga je sploh dotaknila. In ko mu je začela roko mazati s kremo, se je že drl kot kakšen nilski konj.
Sestra ni rekla nič, samo zmajala je z glavo in šla. Kmalu za njo se je prikazala zdravnica, tista naša prijazna od prej. V razkoraku se je postavila pred hlipajočo trojico in strogo nagovorila mamo: »Gospa, to, kar delate, ni dobro. Ni prav, da jokate pred otrokom, ker če jočete vi, joče tudi on.« Ženska je samo pokimala v odgovor in ni rekla nič. Takoj ko je zdravnica šla, je spet začela pretakati solze. Mali pa skupaj z njo.
Nisem si mogla kaj, da ji ne bi česa rekla v uteho, in sem jo poučila o tem, da operacija, ki jo čakajo, ni prav nič grozna reč. Kimala je, češ, saj vem, a ni premogla te moči, da bi ravnala, kot je prav. Se zbrala in v otrokovo dobro kazala vesel obraz, z lastnimi strahovi pa obračunala kasneje na samem.
Ne vem, kako se je njihova zgodba končala, za našo pa vem, da je dočakala srečen konec. Tisti hip, ko je Hana odprla oči, sva bila z možem pri njej. Vesela, nasmejana in klepetava. »Je bilo vse O.K.?« sem jo vprašala in je dvignila desni palec visoko v zrak.
Samo ne delat drame po nepotrebnem, bi zgornjo zgodbo zagotovo komentirala moja hči. In bi imela še kako prav.

Vir: Jana
Značke: zdravnik, operacija, zob, jok