»Ful pogrešam svojo staro šolo,« mi je rekla Hana kakšen teden po tem, ko je zakorakala v novo, waldorfsko šolo. In sem ji rekla, da vem, a da si bo našla nove prijatelje in bo spet vse lepo in prav. Potem mi je ta stavek povedala vsak dan znova in sem ji tudi jaz vedno znova odgovarjala z enakim stavkom, jo tolažila, boš videla, vse bo še v redu, samo malo časa potrebuješ, pa bo.
Tako sva preživeli september, nadaljevali podoben dialog v oktobru, ga negovali novembra in ohranili navado tudi v decembru. Čisto vsak dan mi je potožila, da pogreša svojo staro šolo, in me prosila, da greva tja vsaj na obisk. Enkrat sem ji celo popustila in sva šli po pouku na šolsko igrišče, a je naneslo tako, da je večina njenih nekdanjih sošolcev že odšla domov. Osamljeno je tavala po igrišču, iskala koga, ki bi se igral z njo, in na koncu brez velikega hrupa odšla domov. »Vidiš,« sem ji rekla v avtu, »tudi v stari šoli stvari niso več take, kot so bile prej, otroci so odrasli in prej odhajajo domov.«
Ko sem ji to govorila, sem se počutila grozno, ker sem vedela, da vse to, kar ji pripovedujem, ni čisto res, a sem nekako presodila, da druge izbire ni. Zdelo se mi je, da je razumela, kaj ji želim povedati, in da se je malo pomirila, a se je prav hitro izkazalo, da se ni.
Tik pred novoletnimi počitnicami me je prosila, naj pokličem mamo njene najljubše sošolke in se dogovorim za obisk. Da bom razmislila o tem, sem ji rekla in sem tisti trenutek resnično razmišljala o tem, da bi ji pripeljala njeno ljubljeno sošolko. A sem si kasneje premislila. Zato, ker se ji ta njena ljuba sošolka, s katero sta bili pretekla tri leta res kar veliko skupaj, v vsem tem času, odkar je šla Hana svojo pot, ni niti enkrat več oglasila. Ne z razglednico ne s telefonskim klicem.
Da menim, da mora biti interes za druženje na obeh straneh, sem rekla možu, ko sva razpravljala o teh rečeh, in da bi z nadaljnjim druženjem zgolj podaljševali agonijo. Da bo najina hči morala preklopiti na novo frekvenco in da prej, ko ji bo to uspelo, bolje bo, ker poti nazaj pač ni. Da moramo vsi trije energijo usmeriti v prihodnost, v to, da bomo v novi šoli pridobili kakšno dušo na svojo stran.
Nerad se je strinjal, da moramo res gledati naprej, čeprav je tisto, kar je pred nami, le nejasen obris, medtem ko je tisto, kar s tako težkim srcem puščamo za seboj, videti kot ena sama zgodba o sreči. Še težje zato, ker Hano vsako jutro vozi v šolo in vidi, kako ji pred razredom obstane korak in kako težko se poda med vrstnike.
Mislim, da tudi jaz ob vsem tem, kar se nam dogaja, ne bi bila tako mirna, kot sem, če podobne zgodbe ne bi že enkrat doživela. Saj ne vem, kaj bi v resnici naredila, če ne bi bila obogatena z izkušnjo od prej, a najbrž bi jo že peljala k psihologu, ker bi presodila, da ni prav, da tako majhna punčka trpi. Verjetno bi jo vsak teden tudi odpeljala v staro šolo, vabila k nam stare sošolke in ob vsem tem pozabila, da gre svet vedno naprej, nikoli nazaj in da je ta hoja naprej včasih hudo naporna.
Ko se nama je prvič, v vrtcu, zgodilo, da je otrok trpel, ker ga drugi otroci niso takoj sprejeli medse, mi je od žalosti skoraj počilo srce. Tako težko je gledati svojega otroka, ko mu ne gre vse tako, kot si je zamislil. Nemudoma jo je treba prepisati drugam, sva presodila takrat in se res že ozirala za novim varstvom. Še k psihologu jo odpeljiva, preden napraviva usodni korak, sva se potem odločila, in sva jo res odpeljala še tja.
Na srečo nas je sprejela ženska trezne glave. Razložila nama je, da najina hči zaradi tega, kar doživlja, ne bo utrpela hude škode. Da bo le dobila novo izkušnjo, ki ji bo kasneje v življenju prišla še kako prav. Da ni nujno, da se ji dogajajo samo lepe reči. In da si bo, če ji bova zdaj dovolila zbežati pred težavo, to zapomnila za vse življenje in bo vsakič, ko ji kaj ne bo prav, hotela nekje drugje začeti znova. Da moramo ta vihar previhariti skupaj in iz njega potegniti kar največ pozitivnih stvari.
Viharili smo, da je bilo veselje, točili solze in se smilili samim sebi. A smo preživeli. Bogatejši za izkušnjo, ki nam zdaj daje moč, da lahko vedno znova rinemo naprej. Proti svetlobi.

Vir: Jana
Značke: šola, waldorfska šola, težava, otrok