Opazila sem jo takoj, ko sva stopila iz dvigala. Kar sploh ni čudno, saj imam zelo rada ljudi. Malce kasneje se je izkazalo, da je ni prezrl niti moj mož, ki ga sicer zelo težko vključim v svoje igre opazovanja in komentiranja vsega, kar se ponuja na ogled. Da je prav hecna, jo je ocenil, in da ženske njenih let ne bi smele nositi takih pričesk. Njeni lasje so bili namreč po vsej glavi kratki, kot bi jih naokoli nosil kakšen fant, le na eni strani se je bohotil čop las. In ker je bila mlada ženska za nameček še v neugledni sivi trenirki, si je človek tako na prvi pogled pač težko ustvaril dober vtis o njej. Ne da bi se dobro zavedala, sva postala žrtvi predsodkov.
Naneslo je tako, da sva se nekaj dni sprehajali po istem bolnišničnem hodniku. Ona v že znani sivi trenirki in copatih, jaz iz kljubovanja v kavbojkah, majici in čevljih. Zlagala bi se, če bi rekla, da mi je bila vsak dan bolj všeč.
Potem so mi kakšen tretji dan sotrpinke povedale, da je ta mlada ženska žalostnega obraza mati deklice, ki ima Downov sindrom. Tisti trenutek me je šele začela prav zanimati, a mi zaradi dejstva, da na neki način deliva isto usodo, ni bila nič kaj bolj simpatična. Pričeska in trenirka sta že naredili škodo.
Enkrat sva pri večerji skupaj obsedeli za mizo. Zrla je v svoj krožnik in tiho jedla svoj večerni obrok. Meni ni namenila niti besede. Tudi jaz njej ne, čeprav bi ji najraje rekla: Slišala sem, da imate tako kot jaz hčerko z Downovim sindromom. Če želite, vam lahko povem kaj več o tem, kaj vas čaka v prihodnosti. Predvsem pa vam lahko pokažem svojo Hano, da boste videli, kaj lahko kljub črnogledim napovedim zdravnikov nastane iz teh otrok. Ampak nisem rekla nič, ker se mi je zdelo, da bom preveč vsiljiva.
Nekega dne mi je prišla naproti z objokanimi očmi. Z njeno deklico ni vse tako, kot bi moralo biti, so mi povedale sotrpinke. Ji lahko sporočite, da imam tudi jaz hčerko s trisomijo enaindvajset in da bi ji bila silno rada v oporo, samo ne vem, kako naj se prebijem do nje, sem jih prosila. In naročila še medicinski sestri, naj jo nekako spravijo v stik z menoj, ker se mi zdi, da bi ji pogovor z nekom, ki je že prehodil njeno pot, dobro del.
Čez kakšen dan sva v družbi drugih mam spet obsedeli pred dvigalom. Govorile smo o tem, zakaj smo pristale na tistem hodniku. In me je takrat, ko sem najmanj pričakovala, vprašala, ali je res, da ima moja hči Downov sindrom. »Ja, je res,« sem ji odgovorila in sem bila vesela, da sva končno navezali stik. »In kakšno je življenje s takim otrokom?« Mislila sem, da mi bo počilo srce, toliko žalosti je bilo v tem kratkem stavku, toliko neizgovorjenih vprašanj in toliko ljubezni do drobnega bitja, ki je ležalo malo stran v sobi za intenzivno nego. Pomolčala sem za hip, da sem se malo zbrala, potem pa odgovorila: »Lepo. Malce drugačno, a vseeno lepo.« Nič več nisem mogla izustiti tisti hip, ker so me preplavila čustva.
Ona pa je upajoče zrla vame in čakala še kakšno besedo več. Začela sem ji torej razlagati o tem, da bo njena punčka napredovala, če se bodo veliko ukvarjali z njo. Naj nikar ne pričakuje, da ji bo kdo kar tako kaj dal samo zato, ker ima bolnega otroka. Pa da bo najbrž pretočila še kar nekaj solz, ampak to sploh ni slabo, včasih celo dobro dene.
Poslušala me je in začela pripovedovati. O tem, kako je bilo čudno, ko je rodila hčer in so ji jo takoj odnesli. Pa kako so ji zelo kmalu povedali, da sumijo, da ima njeno dete genetsko napako. Govorila je o tem, kako je na spletu brala o trisomiji enaindvajset in zraven jokala, in ko sem jo tako poslušala, se mi je zdelo, kot da še enkrat podoživljam svojo zgodbo.
Kar nekaj časa sva sedeli tam pred dvigalom in si izmenjavali izkušnje. In ko sva takole govorili vsevprek, nisem nič več opazila njene čudne pričeske, tudi siva trenirka je postala prav prima oprava. Najbrž zato, ker je dobila vsebino.
»A veš, da je ženska prav simpatična,« sem rekla možu, ko je prišel na obisk. Nato sva skupaj ugotovila, da je velika škoda, da ljudi in stvari pogosto ocenjujemo zgolj po embalaži. Po sivih trenirkah, na primer.

Vir: Jana
Značke: predsodek, tabu, zdravnik, bolnišnica