Bili smo pozni, tako kot skoraj vsako jutro, in Hana si je morala še umiti zobe. Medtem ko je prav ležerno korakala proti kopalnici, sva v en glas vpila za njo, naj si zaviha rokave, ker bo sicer spet mokra. »Ja, ja,« je nestrpno rekla in zaprla vrata kopalnice za seboj. Kar nekaj časa je ni bilo ven, zato je šel mož pogledat, kaj se dogaja. In ugotovil, da si je spet zmočila rokav. Čisto gor do komolca.
Kako ji to uspe znova in znova, se je jezil, pa mu je brezskrbno razložila, da povsem brez težav in da v tem res ne vidi nekega velikega problema, preoblečeš se, pa je. Razlagal ji je, da je doma to seveda mogoče, kje zunaj pa ne, in da bo, če se ji bo to zgodilo v šoli, mokra, dokler ne bo prišla domov. Nič hudega, je komentirala in me hotela poslati po novo majico, tisto svežo, a mokro, pa začela tlačiti v koš za umazano perilo.
To pot se nisem vmešala v njuno debato, čeprav me je imelo, da bi poudarila, da se tudi midve kar naprej prepirava zaradi mokrih rokavov. A sem ostala tiho in zato mi je uspelo slišati, kako ji je mož povsem mirno razložil, da bo poslej vsakič, ko si bo zaradi nemarnosti zmočila rokav, v hranilnik dala dva evra. Poskušala sva ji to razložiti prijazno, ne enkrat, ampak vsaj stokrat, jo je opomnil, in ker ne deluje, bomo pač poskusili še tako.
Začela je jokati kot dež, da to nikakor ni mogoče, ker ona denar potrebuje za druge stvari, za kakšen sok ali sladoled. Ne, je vztrajal mož, moker rokav po novem stane dva evra, in kakor sem rekel, tako tudi bo.
Naslednje jutro, ko je šla v kopalnico, sem že kar iz navade zavpila za njo, naj si zaviha rokave, ker bo sicer hranilnik bogatejši za dva evra, in je rekla. »Saj res. Potem se bom pa raje slekla.« In je slekla majico, si umila zobe in se nato oblekla nazaj.
Z možem sva v kuhinji skoraj počila od smeha, ko sva gledala vse to, in ugotavljala, da sva očitno našla njeno šibko točko, nekaj, zaradi česar je pripravljena ravnati tako, kot je prav.
To, da je otroku treba vzeti tisto, kar mu nekaj pomeni, če želiš doseči kakšen rezultat, sva se pred leti naučila že pri starejši. Ne spomnim se več, kaj je bilo tisto, zaradi česar smo si vedno znova skočili v lase, najbrž pa je bilo to, da nama stvari ni povedala po resnici. Večkrat sva jo prosila, naj ne počne tega, ji prigovarjala in razlagala, dajala sva ji primere in poskušala ne vem kaj še vse, pa ni bilo nobenega učinka. Mirno nama je lagala naprej. In medtem ko sva ji težila, ravnodušno gledala v mizo, da bi oba najraje skočila iz kože.
Potem je imel mož vsega skupaj dovolj in ji je lepega dne, ko smo spet tako brez uspeha obračunavali za mizo, rekel, da ji bova za en teden vzela telefon. Mislila sva, da narobe vidiva, ko je bitje, vedno tako brezbrižno in molčeče, planilo v jok. Samo ne vzemita mi telefona, je milo prosila in bila videti tako nebogljena, da bi ji jaz po mojem popustila. A je moj mož rekel ne, sama si naju pripeljala tako daleč, in kar sem rekel, sem rekel, telefon takoj sem.
Videti je bilo, da si bo izjokala dušo, tako hudo je hlipala, v trenutku je namreč ostala brez stika z zunanjim svetom. Telefonske številke ni vedela iz glave niti ene, tako kot jih tudi midva ne, nihče je ni mogel priklicati, in če se je hotela s kom zmeniti, je imela bistveno več dela kakor običajno in tako tudi manj manevrskega prostora za tkanje najrazličnejših mladostniških akcij, ki so nas znova in znova postavile vsakega na svoj breg.
Kakšen dan je bila strašno slabe volje in smo govorili drug z drugim natančno toliko, kolikor je bilo nujno treba, potem pa je ugotovila, da se da živeti tudi brez telefona. Domnevam, da je v tem času tudi našla druge kanale za sporazumevanje z okoljem, a je nikoli nisem povprašala po tem.
Ko sva ji vrnila telefon, je bila najsrečnejše bitje na planetu, in če smo še kdaj zabredli tako globoko, da nismo našli skupne poti, smo spet začeli govoriti o odvzemu telefona. Nikoli več ni pristal v najinih rokah. Ni bilo potrebe, vse se je dalo rešiti s pogovorom. Samo na pravi gumb je bilo treba pritisniti. In v tem je, kot kaže, ena od skrivnosti vzgoje.

Vir: Jana
Značke: vzgoja, telefon, laganje, evro