»Nimam več mobilnega telefona,« je rekla znanka in sva jo oba gledala, kot da je padla z lune. »Kako nimaš telefona,« sem nejeverno preverila še enkrat, »najbrž si ga dala v popravilo?« Da ne, mi je zatrdila, da ga čisto zares nima več, ker ga je bila sita in ga je enostavno dala proč. In da je to storil tudi njen partner in imajo tako samo še stacionarni telefon. »In kako komuniciraš s svetom?« sem vrtala naprej, nezmožna dojeti, da je dandanašnji mogoče preživeti brez mobilnega telefona.
Razložila mi je, da nima prav nobenih težav, da jo tisti, ki jo res želijo najti, že najdejo, tistih pa, ki jih ne potrebuje in so ji samo kradli čas, prav nič ne pogreša. Življenje brez mobilnega telefona je krasno, se je navduševala, šef je nič več ne kliče ob vseh mogočih urah, ker ve, da je ne bo dobil, in ji vse tisto, kar ji ima povedati, pove, preden odide domov. »Zdaj živimo veliko bolj mirno,« je dodala in sem ji skoraj verjela, da je to res.
A se še nisem vdala in sem jo vprašala še to, ali imajo potemtakem telefonsko tajnico, da jim ljudje lahko pustijo vsaj sporočilo. »Ne,« je rekla, »je tudi nimamo, ker nas bo tisti, ki nam ima povedati kaj res pomembnega, že priklical. Bo pač večkrat poskusil.«
»Si znaš predstavljati življenje brez telefona?« sem vrtala v moža, ko sva se peljala domov, in je priznal, da ne, da pa se mu ideja sploh ne zdi tako zelo slaba, ker smo ljudje zaradi telefonov res že čisto zmešani. Tako zelo so nam spremenili življenje, da brez njih sploh ne znamo več živeti. »Če dobro premislim,« je nadaljeval, »se za to, da se z nekom domenim za sestanek, slišiva vsaj trikrat. Včasih tudi petkrat ali šestkrat. Najprej zato, da ugotoviva, da bi se morala dobiti. Potem zato, da se dogovoriva, kje se bo to zgodilo in kdaj. Nato kakšen dan prej še enkrat preveriva, ali dogovor drži. In potem se tik pred sestankom slišiva zato, da ne bi kateri pozabil.« Da se sprašuje, kako smo funkcionirali, ko ni bilo prenosnih telefonov in si moral verjeti, da se bo dotični na dogovorjeni dan res znašel tam, kjer si ga pričakoval.
Enkrat sem nekje že pisala o tem, kako na telefonsko manijo gleda Adi Smolar, in mislim, da ne bo prav nič odveč, če njegove pametne misli zapišem tudi na tem mestu. Ne vem sicer, v kakšnem razmerju sta s telefonom v teh čudnih časih, a verjamem, da se ni kaj dosti spremenil od takrat, ko sem si njegove modre besede zapisala v svojo staromodno beležko. Takrat, pred leti, je Smolar v nekem intervjuju namreč povedal, da nima mobilnega telefona, ker ga noče imeti. Tako kot tudi moja znanka ne.
»Včasih so ljudje, ko so čakali na avtobus, razmišljali o sebi, danes pa telefonirajo ali pišejo sporočila. Ne znajo več poslušati sebe in to je škodljivo,« je povedal Smolar in verjetno se boste strinjali, da ima zelo prav. Sama se vsekakor najdem v njegovih besedah in mi je prav hudo, ko pomislim na to, kako zelo sem prikrajšana te dni, ker se mi je pokvaril priključek za slušalke in ne morem govoriti ne v avtu, ne na sprehodu, pa tudi med kuho ne.
Včasih se ujamem, da se sploh ne znam več skoncentrirati na stvari, da med hčerinim nastopom, na primer, na skrivaj pogledujem na telefon, kot bi čakala ne vem kakšno pomembno sporočilo. Pa sploh nisem med najhujšimi, mogoče samo sodim v skupino ljudi, ki se nekoliko bolj zavedajo svojega početja in se ga skušajo zavestno otresti.
Zdaj, ko v tem prazničnem decembru pišem tele vrstice, sem se spomnila na ironijo, da eden od slovenskih ponudnikov mobilne telefonije prav te dni svojim uporabnikom v oglasu sporoča, naj si podarijo čas. Tako, seveda, da si priskrbijo nov telefon, ta pa s seboj menda prinaša vrsto ugodnosti.
Čas se seveda podarja na druge načine. Tudi tako, da se znebiš telefona. Morda ni treba začeti tako radikalno, kot je to naredila moja znanka, lahko začnemo na mehkejši način. Tako, na primer, da ob prihodu domov izključimo telefon za kakšno uro ali ga med sprehodom pustimo doma. Kajti takrat, ko nam iz ušes ne bodo štrlele slušalke, bomo imeli čas za vse tisto, za kar nam tako rado zmanjka časa. Za to, da bomo lahko prisluhnili sami sebi in drugim.

Vir: Jana
Značke: Adi Smolar, telefon, oglas,