Postal je športni pedagog, specializiral defektologijo in se zaposlil v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tako kot sodelavci je vsak mesec komaj čakal plačo, ki je v tem času, na začetku delovne poti, pred več kot dvajsetimi leti, znašala osemindvajset tisoč tedanjih dinarjev. Takrat starine v njegovem življenju še niso imele pomembne vloge.

A le do takrat, ko so sodelavke v starinarnici kupile omaro in zanjo plačale sto tisoč dinarjev. To, da je nekdo pripravljen za stari kos pohištva odšteti približno štiri svoje plače, se je mlademu športnemu pedagogu zdelo neverjetno. In ker je bil doma s kmetov, pa še gostilničarjev sin – torej je vedel, da se na okoliških kmetijah skriva veliko omar, ki jih lastniki ne potrebujejo več in jih odlagajo na skednje ali podstrešja –, je v domači vasi kmalu hodil od soseda do soseda, nabiral staro pohištvo, ga z mizarjevo pomočjo uredil ter pripravil za prodajo.

Kupil si je polaroidno kamero, vsak kos posebej posnel in fotografije odnesel v takrat edino starinarnico v Jugoslaviji. Tam so za njegove »najdbe« takoj pokazali zanimanje.

Da je kljub humanistični izobrazbi že takrat vedel, kako se je treba lotiti tovrstnega posla, in da je v njem utripala poslovna žilica, priča podatek, da je lastnikom starinarnice ponudil zanimiv posel. Starino, ki so jo ocenili na sto tisoč dinarjev, je bil voljan prodati zgolj za sedemdeset tisoč, ker je tako denar dobil takoj. Kolesje se je zavrtelo …

Uspeh ga je spodbudil, da je sedel na kolo in po kmetijah še bolj vneto iskal stare kose pohištva ter z njimi zalagal starinarnico. Spoznal je nekaj zagnanih zbiralcev in se od njih veliko naučil – če znaš prav vprašati, lahko marsikaj izveš, pravi –, prebral vsako knjigo s tovrstno vsebino, ki mu je prišla v roke, hodil po galerijah in si tako izostril čute in oko, da je tudi sam zelo hitro spoznal, kdaj je naletel na vredno najdbo.

Takrat je bil čas, da se odpravi na svoje. Dvanajst let je od tedaj, ko je šel med profesionalce. Nič več se ne vozi s kolesom po kmetijah, marveč odkupuje starine od tistih, ki mu jih ponudijo v prodajo. »Žal je mnogo prodajalcev prepričanih, da je njihov predmet zelo veliko vreden, vendar je to le subjektivna oziroma laična ocena, ki na trgu starin in umetnin ne vzdrži.«

Na spletu redno spremlja svetovni trg starin in zato je, denimo, zvedel, da je nekdo iz Slovenije pred kratkim kupil dve kotni omari, vredni več kot dvesto tisoč evrov. Ime sicer ni navedeno, a kdor se ukvarja s starinami, natančno ve, da pri nas ni prav veliko takšnih kupcev.

Dobro ve, kdaj se na trgu znajde kakšna pomembna zapuščina, in če se le da, je takrat zraven. Zato, seveda, ni manjkal, ko je šla v prodajo zbirka avstrijskega slikarja Oskarja Kokoschke. Kupil je dvajset predmetov, med drugim umetnikov slikarski stol. Ko so aprila v dunajski galeriji Albertina odprli razstavo Kokoschkovih del, je bil tam tudi slikarski stol, last starinarja Francija Novaka iz Ljubljane. »Priznam, bil sem vesel, da imam v svoji zbirki predmet, ki ga lahko posodim tujim galeristom.«

Vprašanje, kakšna čustva je to zbudilo pri drugih ljubljanskih starinarjih in galeristih – po njegovem jih je kakih štirideset –, mu na obraz prikliče poreden nasmešek. »Vse jih obravnavam kot kolege in tudi večina njih se vede tako. Starinarji dobro vemo, kdo je na katerem področju boljši od drugih. Jaz se, na primer, zelo dobro spoznam na lesene predmete oziroma pohištvo, verjetno zato, ker je šlo skozi moje roke zares veliko raznih kosov. Sprva preproste kmečke mize, stoli, omare, pozneje pa tudi pohištvo bogatih slojev, na primer predalniki, komode in sekreterji. Velikokrat vem, koliko je predmet star, kaj so mu dodali, vzeli ali spremenili, in kakšne so značilnosti obdelave lesa, tudi če ga sploh ne primem v roke in ga vidim samo na fotografiji. Na podlagi značilnosti, ki sem jih naštel, se da skorajda natančno določiti leto nastanka. In ko nekomu poveste, da je nekaj preplačal, zanj to pač ni vesela novica in pri teh ljudeh potem niste posebno priljubljeni.«

Kupec pa, pravi, ima pravico vedeti, kaj je v resnici plačal. Zato bi ljudje morali »kupovati starine pri zbiralcih, poznavalcih ali ljudeh, ki jim zaupajo in so tega zaupanja vredni. V starinarici vsak predmet pregledamo, opišemo, raziščemo njegovo poreklo in nastanek, za kar imamo zaposleno umetnostno zgodovinarko, poleg tega vsak dobi inventarno številko in je torej vedno mogoče preveriti njegovo poreklo. Velikokrat je tak nakup cenejši od tistega na bolšjem trgu, kjer večina predmetov, ki jih ponujajo, še nikoli ni bila v uporabi, torej je nova in so jih le umetno postarali.«

Strah nekaterih, da bi trume tujih turistov pokupile slovensko dediščino, je popolnoma odveč, je prepričan Novak, ki v dvajsetletni starinarski karieri še nikoli ni doživel ali slišal od kolega, da bi tujec kupil umetnino, pomembno za naš kulturni prostor.

Slike slovenskih umetnikov, na primer, dosegajo pri nas tako visoko ceno, da za tuje zbiratelje niso zanimive. Lončena posoda, stari likalniki, panjske končnice in kolovrati, ki so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja verjetno kar dobro prodajali, so sicer del kulturne dediščine, vendar ne sodijo med pomembne umetnine in ne dosegajo visokih cen. Poleg tega po njegovem naši muzeji nenehno dopolnjujejo svoje zbirke in tako skrbijo, da se narodova kulturna dediščina ohranja.

»Sam sem kupil kar nekaj stvari, pomembnih za slovenski prostor – v tujini, kar je posledica pretekle povezanosti naših krajev s srednjo Evropo,« pravi človek, ki zna kupcu, če ni čisto prepričan, da je stvar, ki mu je v starinarnici ogrela srce, res tisto, kar potrebuje, predmet kar naložiti v avto in ga poslati domov z naročilom, naj presodi, ali ga res želi imeti.

»Brez zaupanja v tem poslu pač ne gre,« zatrjuje Franci Novak, ki to, kar počne, počne z veseljem, in ga velikokrat bolj kot želja po zaslužku naprej žene sla po novih spoznanjih.

Branka Grujičić

Marijino vnebovzetje
Kipec, velik 37 x 64 centimetrov, je nastal v 18. stoletju v okolici Maribora, v starinarnici Novak pa nosi inventarno številko 5410. Kupec bo z njim dobil tudi naslednji zapis.Marija, ki jo je efeški koncil leta 431 razglasil za Teo tokos, Mater božjo, je menda edino človeško bitje brez izvirnega greha. Prav razglas koncila v Efezu je imel še eno izjemno pomembno posledico. Z njim je Marija postala največkrat upodobljena oseba v krščanski ikonografiji. Od 5. stoletja se pojavljajo vedno novi načini njene upodobitve, med njimi so najpogostejše z detetom, kronanje in vnebovzetje, kar predstavlja tudi naša skulptura. Zgodovina njenih upodobitev jasno izpričuje čaščenje Marije kot matere in žene in je zagotovo najbolj poetični del krščanske upodabljajoče umetnosti.Marija je prikazana, kako se v spremstvu angelov in svetnikov dviguje v nebo. Celota je zasnovana tako, da stoji na nekoliko potlačeni krogli, ki predstavlja Zemljo ali celo vesolje. Okoli nje so elipsasto nanizani njeni spremljevalci, udobno nameščeni na oblakih. Lahko govorimo o Mariji v avreoli, čeprav utegne biti ta oznaka tudi zavajajoča. Izraz avreola izhaja iz latinske besede aureus – zlato. V našem primeru je zlate barve zelo malo in je zavestno dodana le na skrajnem vrhu kompozicije, kjer najdemo najpomembnejše nebeščake.
Avreola, ki jo moramo nujno ločiti od nimba (krožni sij okoli glave), vedno obdaja vso postavo. V krščanski ikonografiji avreola pripada le Bogu očetu, Kristusu in Svetemu duhu. Od efeškega koncila leta 431 pa jo ima tudi Marija. To je posebna vrsta avreole mandorlo (mandljaste oblike), ki so jo umetniki uporabljali skoraj izključno v dveh primerih: ob upodabljanju Kristusovega spremenjenja na gori Tabor in vnebovzetja, kot je zelo jasno vidno v tej kompoziciji.

Vir: Kult