Najprej je mislila, da bo pisateljica. Že od nekdaj je zelo rada pisala in njen dedek Alfonz ji je vcepil ljubezen do lepe besede, poleg tega pa je pisal tako čudovite pesmi, da se je preprosto zdelo, da si bo njegova vnukinja tako kot on služila kruh z besedami. A tako kot on, ki ni obvladal samo besede, ampak je bil izjemno spreten tudi s čopičem, ni postal slikar, ampak vodja rokopisnega oddelka v Nuku, tako je tudi njegovi vnukinji življenje namenilo druge vloge. Potem ko je bilo jasno, da ne bo pisateljica, se je nekaj let zdelo, da bo oblikovalka tekstilij in oblačil. To svojo izbiro je sedeminosemdesetega kronala z diplomskim delom, kolekcijo oblačil Konstruktivizem, a vseeno to še ni bilo tisto pravo, tisto, čemur bi se zapisala za vse življenje.

Šele njena tretja izbira, prestop v drugi letnik oddelka za oblikovanje Akademije za likovno umetnost, je zapečatila njeno profesionalno pot. »Vse, kar sem si želela, so bile vizualne komunikacije in dve dimenziji namesto treh,« pravi danes, ko ima za seboj vrsto odmevnih oblikovalskih projektov, pred seboj pa neizpolnjeno željo, da bi spet postala gospodarica svojega časa.

»Svoj poklic jemljem kot neke vrste poslanstvo, kar je svojevrstna past. Zgodi se ti namreč, da zaradi takega pogleda na delo manično delaš in ne znaš nehati in si na koncu povsem izčrpan in depresiven. Dizajn je intelektualno in izvedbeno izjemno naporen, saj si nenehno v stiski s časom.«

To, da moraš, če hočeš postati dober, delati, delati in še enkrat delati, tudi brez dopusta in prostih koncev tedna, če je treba, ji je bilo jasno že od začetka, to, da to ni problem, če rad delaš, kar delaš, pa tudi. In je delala in delala ter vmes prišla do zanimivega spoznanja, da je namreč eden glavnih elementov kreativnosti čisto navadna lenoba. »Izumljaš, kako bi neko stvar čim lažje in hitreje rešil in kako bi čim lažje ušel skozi kakšno luknjo.«

Nekatere rešitve, ki se jih je bila domislila v dvajsetih letih uspešne kariere, so na prvi pogled res tako zelo preproste, da bi se jih prav lahko domislil kdorkoli drug. Če bi se mu seveda zgodil tisti čudežni preskok, ki ljudi njene sorte loči od povprečnežev.Rdeče-moder Telekomov ptič z razprtim kljunčkom je že eden takih primerov na videz preproste rešitve. Ustvarila ga je petindevetdesetega in je enako živ še danes, celo tako živ, da so se zaposleni v Telekomu pred kratkim v interni raziskavi izrekli proti kakršnikoli spremembi, ker jim je všeč natančno tak, kakršen je.

Ta trdoživa ptičja ideja, ki ji čas ne more do živega, poleg tega pa so si jo v teh trinajstih letih mnogi ilustratorji in karikaturisti sposodili kot osnovo za svoje delo, je tipičen produkt lenarjenja pod toplim portoroškim soncem. »Razmišljala sem o tem projektu, ki sem ga morala končati, in se zagledala v ptice, ki so se zbirale na žici. Ob tem sem se domislila pojočega škrjančka z odprtim kljunčkom, ki simbolizira komunikacijo.« Kako zelo preprosto in neminljivo. »Nerada sem trendovska. Čeprav trende čutim in poznam, vedno skušam delovati za večnost,« komentira dejstvo, da so telekomovci njenega škrjančka tako zelo vzeli za svojega.

Tudi ob pogledu na njeno kokoško, ki jo je oblikovala za festival lutk Unima in z njo tudi diplomirala, so se mnogi vprašali, zakaj se česa tako preprostega in očitnega niso spomnili oni. »In to so najboljše rešitve,« pravi. »Za osnovo sem vzela obris Slovenije, ker se ta lutkovni festival pač seli po svetu in sem mu s tem hotela dati slovensko prepoznavnost. Dodala sem še noge in nastala je kokoška. Mislim, da sem s tem znakom sledila principu lutkarstva, ki oživlja mrtve predmete in sem na likovni način oživila mrtvo formo.«

Temu, kar počne, zmeraj rada vtisne svoj pečat. Pogleda sicer, kako so se problema lotili drugi, a na koncu zmeraj naredi tako, kot čuti, da je prav. Čeprav, pravi, nikoli nikomur ne vsiljuje svojega mnenja in tudi nikoli ne bo šla preko sebe in svojega čuta za strokovnost. »Naročnika zmeraj gledam kot enakovrednega partnerja in sem prepričana, da moramo do rešitve priti s pogovorom. Medtem ko izmenjavamo mnenja, na neki točki intuitivno začutim, kje se skriva prava rešitev in ko danes gledam nazaj, ugotavljam, da sem se zmeraj zanašala na intuicijo.«

Ta jo je pripeljala v oglaševalsko agencijo Futura. In tudi odpeljala iz nje. »V desetih letih, ki sem jih preživela tam, sem se poslovno formirala in navadila visoke ravni izvedbe. Vesela sem, da je bilo moje prvo delovno okolje tako zahtevno.« Intuicija jo je privedla v Cankarjev dom, na delovno mesto kreativne vodje oblikovanja, in pred njo postavila nove izzive. Pripravila jo je do pisanja knjige s pomenljivim in dvomiselnim naslovom I Mind (eye mind), nekakšne monografije vizualnih komunikacij. Njeno oblikovanje je, zanimivo, prepustila mlajšemu kolegu Jerneju Stritarju. »Drugim nisem prepustila samo oblikovanja, ampak tudi urednikovanje. Samo sebe namreč predobro poznam, zato brez drugih ne bi vedela, kaj lahko povem in kaj ne.«

Ob sodelovanju z mlajšim kolegom je med drugim spoznala, da »sem skorajda že dinozaver«. »Če si kreativec, si vedno malo odštekan in jaz še danes čutim tako, toda Jernej je moj čas videl na svoj način.«

Drugače pa Maji Gspan, mami dveh otrok, pravijo tudi Mati Tereza. Zelo težko namreč reče ne, ko je treba narediti kaj tudi brez plačila. Zato je njen podpis mogoče najti tudi pod zaščitnimi znaki Sončka, zveze društev za cerebralno paralizo, Mreže za Metelkovo, otroškega telefona in še marsikje.

In četudi se je pred leti odločila za oblikovalsko pot, po kateri še vedno stopa z veseljem, čeprav »si ne želim, da bi pri petdesetih delala stvari, ki sem jih morala delati, ko sem bila mlajša,« se vsake toliko v njeno življenje vrne njena čisto prva izbira – pisanje. Maja Gspan svoje oblikovalsko delo namreč združuje z avtorskimi teksti. Pogruntavščino je poimenovala vizualna kolumna in na slovenskem trgu se je prav dobro prijela.

Branka Grujičić

Vir: Kult