Ljubljana je njeno življenje. Pa čeprav se je rodila v Metliki. In tako kot se je razvijala prestolnica, se spontano levila iz enega obdobja v drugega, tako se je spreminjala tudi ona. Pri petnajstih, ko je prišla v internat za Srednje umetniške šole nasproti pivovarne Union, ni še prav nič kazalo, da se bo v prihodnjih letih znašla povsod tam, kjer se bo dogajalo kaj burnega, revolucionarnega, takega, o čemer bodo kasneje govorili, da se je zgodilo rahlo pred časom.

Pa ni bilo treba dolgo, pravzaprav le nekaj mesecev, da je pokazala svoj pravi, uporniški obraz. Hrana v internatu je bila slaba, hora legalis po mnenju dijakov povsem neživljenjska, edinka Jožica Brodarič pa ravno dovolj mlada in drzna, da je vzela v svoje roke vstajo v ženskem delu internata, v katerem je takrat živela. Moški del posla je v svoji enoti opravil Miran Mohar, leta pozneje član skupine Irwin.

Voditelja sta svoje delo sicer vzela smrtno resno, ostali dijaki pa tudi, a ker so bili vsi skupaj premladi, da bi se sploh lahko zavedali pomena organizirane vstaje, so jim zadeve rahlo ušle izpod nadzora ter sta se začela splošno divjanje in anarhija. Mularija je internat skoraj povsem uničila, pravzaprav tako zelo, da so ga po tistem zaprli in ga nikoli več ne odprli. Ljubljana nikoli več ni imela internata za umetniške šole.

Ta burni, mladostniški del njenega življenja je v televizijski nadaljevanki z naslovom Internat ovekovečil režiser Talal Hadi.

Kakšno leto pozneje, ko so se internatske zdrahe polegle, je začela zahajati v Šumi, legendarni ljubljanski bife, v katerem so se od leta 1966, ko so ga odprli, zbirali vsi tisti ljubljanski intelektualci, boemi in kar je še bilo naprednih in odštekanih ljubljanskih obrazov, ki so vlekli naprej ljubljanski voz. »V tistem času je bila sicer popularna tudi Platana, a je bila scena tam bolj obrtniška in bolj snobovska,« razlaga Brodaričeva.

Kaj natančno so počeli v Šumiju, ki so ga skupaj z bidermajersko stavbo nekdanje tovarne bonbonov in peciva Jožefine Schumi in njenih naslednikov porušili leta 2006? »V Šumiju se ni dogajalo nič posebnega, le to, da so se tam zbirali vsi, ki so kaj pomenili na intelektualni, gledališki, slikarski, pisateljski ali kakšni drugi sceni. Dušan Jovanovič, Milan Jesih, Milan Dekleva, Matjaž Žbontar, Karpo Godina, ki je pred leti posnel tudi dokumentarni film o tem bifeju, to je le nekaj znanih Šumijevcev.«

Tudi to »šumijevsko« obdobje, v katerem je na sceni gospodaril rock in se je že kar dobro izoblikoval njen prihodnji življenjski stil, je na neki način dokumentirano, in sicer na razstavi Obrazi Ljubljane v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer »nastopa« v družbi Mateta Dolenca in Zore Stančič.

Potem pa je rock umrl in tudi Šumi ni bil več tako popularen kot nekoč. Zamenjal ga je Union, na zmagovalni pohod pa se je podal punk. In ona je bila spet zraven. »Bila sem na prvem koncertu Pankrtov, družila sem se s fanti, ker je bil Grega Tomc, poleg Pera Lovšina ustanovitelj skupine, takrat moj fant. Igor Vidmar, Peter Mlakar, to je bila takrat moja družba. Kar razganjalo me je od punka in temu primeren je bil tudi moj imidž.« Kaj vse se je dogajalo v obdobju punka, bo gledalcem razkril film Dolgcajt režiserja Igorja Zupeta. Ime za film si je seveda izposodil pri Punkrtih; njihova plošča Dolgcajt, ki je izšla 8. februarja 1980 in so jo mnogi poimenovali najbolj oporečniška plošča tistega časa, je namreč spremenila Slovenijo. Jožico in mnoge druge, ki so se po tistem začeli vdajati panku, pa tudi.

Časi so bili taki in vzdušje na sceni tako pristno in domače, da nekaj let pozneje ni niti malo pomišljala, ali naj svoj atelje za nekaj časa posodi članom skupine Irwin, ki je v osemdesetih s svojim avantgardnim konceptom Neue Slowenische Kunst, NSK, začela ustvarjati enega najzanimivejših, pa tudi najbolj provokativnih opusov v novejši umetnostni zgodovini. Laibachi pa so za svoje glasbeno ustvarjanje dobili v uporabo njeno stanovanje.

Njeno življenje, skratka, je bilo od šestnajstega leta naprej tako ali drugače povezano z umetnostjo. Takšno in drugačno. Zato tudi ni bilo naključje, da je imela pri enaindvajsetih za seboj že svojo prvo kostumografijo. Predstava Profesor Klepec v ljubljanski Drami je bila njena prva, tako kot je bila prva tudi za danes uveljavljenega režiserja Janeza Pipana in igralko Zvezdano Mlakar.

Od tu naprej se je vila njena bolj ali manj znana modna zgodba. Kreatorsko delo po vsej bivši Jugoslaviji in v tujini, številne nagrade, oddaja za sodobno vizualno kulturo Trend, ki se je na povabilo Tomaža Peroviča začela leta enaindevetdeset kot samostojna rubrika oddaje Studio City. Sodelovanje z nacionalno televizijo je trajalo petnajst let in nato zamrlo, a so ostale nagrade Trend za modno in vizualno ustvarjalnost, ki jih pripravlja in podeljuje vsako leto v sodelovanju s strokovno žirijo. Ostalo ji je tudi svetovanje. In pa spomini na čase, ko se je iz nekega nepojasnjenega razloga zmeraj znašla v družbi tistih, ki so Slovenijo vlekli naprej. •

Branka Grujičić

Vir: Kult