Rože so bile najprej domena moških. Andrej Krivošič s prijatelji je pred skoraj dvajsetimi leti Slovencem prodajal cvetje, ki so ga fantje kupovali v Dalmaciji. Nato se je zgodbi priključila še ona, Andreja, neizčrpen vir energije in idej.

Silno si je želela ustvarjati s cvetjem, čeprav za to, tako kot on, ni imela formalne izobrazbe. A on je imel nos za posle, pa sta združila moči, zasebno in poslovno, in odprla cvetličarno. V poslovni prostor na takratni Titovi cesti sta prinesla nekaj starinskega pohištva, ki ga je bilo mogoče tudi kupiti, nanj zložila rože in se lotila dela.

Že takrat, na začetku kariere, ko je bilo to še precej nenavadno, sta cvetje dostavljala na dom in postavila še prvo spletno cvetličarno pri nas. Precej hitro se je izkazalo, da sta nekoliko prehitevala čas in da je tovrstna prodaja cvetja Slovencem tuja, zato je še ne morejo vzeti za svojo.

To, da smo Slovenci precejšnji »ziheraši«, da se težko odločimo za novosti in da je pri nas praviloma praktičnost pred všečnostjo – ne znamo kupovati po inerciji, bolj gledamo na praktičnost, pravita –, ugotavljata še danes, ko je njuna cvetličarna Nova prerasla svoje rožnate okvirje, našla novo domovanje na Gornjem trgu v Ljubljani, po županovem odloku pristala v območju za pešce in v sosednjem lokalu dobila še sestro dvojčico, v kateri Krivošiča strankam ponujata vse tisto, kar naredi dom.

V to, ambientalno smer, ki jo je bilo mogoče slutiti že na začetku, sta zaplula kakšnih deset let po odprtju cvetličarne, ko sta strankam ponudila velike lonce za rože. Ljudje so jih sicer gledali z občudovanjem, a je trajalo kar nekaj let, preden se je tudi pri Slovencih ukoreninilo spoznanje, da sta lonec in rastlina eno in kot taka objekt v prostoru.

Loncem je sledilo pohištvo – tudi italijansko, ki je pri Slovencih še zmeraj zelo cenjeno, čeprav lastnika bolj prisegata na oblikovalce iz Belgije in Nizozemske –, nato so se v njuno ponudbo vtihotapili še svetila, tapete, glasba in vonjave, skratka, vse zaradi česar je dom res dom.

Prav tapete so pri njima vendarle pokazale razliko v moško-ženskem dojemanju sveta, ki je do tedaj ni bilo mogoče opaziti. Ona, Andreja, se je silno ogrela za tapete, posebno tiste podjetja Designers Guild (pritegnile so jo zaradi značilnih barv in vzorcev), medtem ko on, Andrej, ni verjel, da bi se njune stranke lahko navdušile za nekaj tako preživetega. »Mene je ženska mehkoba zmeraj vlekla k tekstilu, in ko sva bila na kakšnem sejmu, sem vedno šla pogledat tudi zavese in druge tekstilne dekorativne izdelke. On pa mi je zmeraj govoril: »Kaj vidiš v teh cunjah,« kot vodni curek iz nje žuborijo besede. Andrej mirno prizna: »Res je, nisem verjel v tapete in tekstil.«

»Če bi morala razdeliti pristojnosti v poslu,« spet povzame ona, »bi rekla, da jaz bolj skrbim za trgovino in on za cvetličarno, čeprav oba delava povsod in vse.« In on spet mirno, preudarno, nekoliko pogreznjen v svoj stol, razstavni eksponat in osnovno sredstvo obenem: »Jaz sem črnec. Če nastane problem, sem jaz tisti, ki delam.«

Čeprav, nadaljujeta skorajda v en glas, oba velikokrat stojita do kolen v blatu, da je pozneje prostor videti lep in urejen. »Ljudje nama pogosto rečejo, kako romantično je najino delo, in pri tem mislijo predvsem na delo z rožami v cvetličarni. A je tako samo videti, v resnici taka dejavnost zahteva veliko bazičnega dela, ki je pogosto precej umazano, da je končni rezultat všečen in za oko prijazen.«

A nista nikoli ničesar obžalovala. »Šla sva skozi veliko viharjev ter preživela veliko vzponov in padcev. Če uvajaš novosti, pač vedno hodiš po robu. Še danes sva prava vrvohodca,« spet ona prevzame pobudo. »Spoznala sva ogromno ljudi, ki jih sicer ne bi, oblikovalcev, poslovnežev, strank. Vsak nama je nekaj dal in tudi midva sva njim nekaj dala v zameno.«

S strankami sta imela dobre odnose vse od začetka, in tudi srečo, da si je večina pustila svetovati. Kajti vse, kar ponujata v svoji trgovini, za katero si sicer želita, da bi bila bolj galerija, a ju je trg prisilil, da sta napolnila police, in v cvetličarni, je najprej všeč njima. »Vedno izbirava tisto, kar je všeč nama,« samozavestno pravi ona in smeje se priznava, da kdaj pa kdaj naredita tudi kakšno napako. »Naročila sva, na primer, rogove krav iz Afrike, ki gredo na Zahodu za med. Toda pri nas nismo prodali še niti enih. Dobavitelj mi je sicer rekel, da jih lahko vrnemo, a mi je nerodno.«

On posluša in v zvezi z nakupovanjem pristavi še svoj lonček. »Ljudje bi morali kupovati tisto cvetje, ki je všeč njim, ne pa tistega, za katero predvidevajo, da je všeč obdarovancu. Če človeka ne poznate, je težko pravilno izbrati, lahko pa vam zagotovim, da mu bo skorajda zagotovo všeč šopek, ki bo všeč vam.«

Svoj šopek bi, zamišljeno odgovori na vprašanje, prepoznal med cvetličnimi stvaritvami konkurentov, a pri zagotovilu ni tako prepričljiv in ognjevit kakor ona, ki kakor iz topa izstreli, da si z užitkom ogleduje tuje šopke in se prav rada sprehodi po tuji cvetličarni. Oba se silno rada učita. »Tudi od strank, ki si včasih zaželijo v šopku rože, ki po mojem nikakor ne sodijo skupaj. A se potrudim ustreči želji in priznam, včasih sem na koncu prav presenečena, kako drugače lahko nekateri vidijo stvari.«

Odkar smo Slovenci preklopili na evro, imamo v cvetličarnah bolj odprte denarnice, ugotavljata. »Včasih je bilo deset tisoč tolarjev za šopek že zelo veliko, danes ni problem zanj plačati od petdeset do sto evrov. Toda ljudje kupujejo cvetje za domov predvsem na tržnici in se moramo cvetličarji zelo potruditi, da jih zvabimo v svoje prodajalne.«

Kljub vsemu znanju in izkušnjam ter kljub vsem nasvetom strankam, kako je treba oskrbeti cvetje, da bo v vazi zdržalo kar najdlje, sta bila še pred kratkim »živ dokaz«, da je kovačeva kobila pogosto res bosa. Leseno hišo na obrobju Ljubljane jima je namreč uspelo prebarvati šele lani in, kot zdaj kaže, se jima bo po desetih letih bivanja v naravi kmalu posrečilo urediti tudi vrt. »Če pa sva vsak dan dvanajst ur v trgovini,« pravi ona. »Ne, zadnje čase samo še deset,« jo popravi on. Cvetja ne potrebujeta, a je predvsem Andreja šopka zmeraj vesela.

Branka Grujičič

Ljudje nama pogosto rečejo, kako romantično je najino delo, in pri tem mislijo predvsem na delo z rožami v cvetličarni. A je tako samo videti, v resnici taka dejavnost zahteva veliko bazičnega dela, ki je pogosto precej umazano, da je končni rezultat všečen in za oko prijazen.

Vir: Kult