Nikoli ni bilo niti najmanjšega dvoma, da bo postala fotografinja, portretistka. Ne samo zato, ker je odraščala v fotografskem ateljeju svojega očeta, ampak predvsem zato, ker je znala videti vse tisto, česar se včasih ne da opisati z besedo, se pa da to v tisočinki sekunde nezmotljivo ujeti v objektiv in ovekovečiti na fotografiji.

»Če tega ne vidiš, si izgubila igro,« ji je odgovarjal oče, ko je spraševala, zakaj je nekaj treba narediti tako in ne kako drugače. Fotografski mojster Stane Potrč, ki je kot mladenič klic fotografije vzel tako zelo zares, da se je uprl očetovi želji, naj postane arhitekt, pobegnil od doma in se v foto studiu Pelikan v Celju izučil za fotografa, je bil namreč redkobeseden mož. »Glej, ti samo glej,« so bile besede, ki jih je njegova hči najpogosteje slišala od njega.

Ko je pri štiriinsedemdesetih tako rekoč iz ateljeja odšel v neskončnost, Polona Potrč še zdaleč ni videla vsega, kar bi morala videti, da bi lahko samozavestno stopila na njegovo mesto in nadaljevala tam, kjer je njen oče končal svoje poslanstvo. »Cele noči sem študirala njegove posnetke, da sem razumela, zakaj je ljudi pred objektiv postavil tako, kot jih je postavil, in kakšna je pravilna osvetlitev, da iz človeka res izvabi najlepše, kar se skriva v njem.«

Pogled navzgor, proti fotografiji zamišljenega moža v beli halji – v času Staneta Potrča so namreč fotografi zato, ker so bili v neposrednem stiku s kemikalijami, nosili bele halje in tudi on je to zahteval od sebe in svojih zaposlenih, dokler se nekega dne niso uprli –, kratek vzdih, pripomba: »To je bila njegova značilna poza in tudi ta rahlo nasmejano cinični pogled na svet je bil značilen zanj.«

Njena fotografija. Ena redkih, na kateri si je bil všeč.

Z odhodom Staneta Potrča v neskončnost je bilo na Slovenski trideset (pred tem Titova 6 in še prej Šelenburgova 6), kjer je atelje že šestinšestdeset let, konec moške vladavine, kar je, mimogrede, čisto naključje. Moški osebki so namreč kasneje še prihajali, a je očitno moralo biti tako, da so samo prihajali, ne pa tudi ostali, da bi zgodbi o fotografskih dosežkih družine Potrč – pomembno vlogo v njej igra tudi mama Slavka, upokojena profesorica kemije, ki je pred kakšnimi petdesetimi leti pri njih začela z barvno fotografijo in je kljub spoštovanja vrednim letom še danes fotografsko aktivna – vtisnili svoj pečat.

Zato pa se je Polona Potrč – potem ko je dobro premislila o očetovi pripombi, naj se, preden nadaljuje njegovo pot, odloči, ali želi biti umetnica ali podjetnica, in je bil končni rezultat premišljevanja zelo prepričljiv odgovor, umetnica – lotila nadaljevanja očetove zgodbe, ki pa je kljub temu, da je zaznamovana z očetovo veličino, drugačna, njena.

Morda zato, ker je ženska in vidi stvari drugače? »Ne bi rekla,« je kratka. Ko začne fotografirati, namreč pozabi nase; nekaj podobnega se jih zgodi tudi, ko slika. Njena osebnost izgine in postane pomembno le še iskanje lepote. »Vsak se je rodil z lepoto v sebi, vprašanje je samo, kako globoko vase jo je potisnil. Fotografova dolžnost je, da jo najde in pokliče na plan.«

Ali kot bi rekel njen kolega Hochstaeter: »Ljudje se ne delijo na fotogenične in nefotogenične, smo samo dobri in slabi fotografi.«

Zanjo je iskanje užitek. Izziv. Strast. Še posebno takrat, ko mora kopati res globoko, da najde biser, ki tistega, ki ves plašen pride v atelje, ob pogledu na fotografijo pripravi do tega, da reče: »Res nisem vedel, da se to skriva v meni.«

Pravzaprav so ji tisti, ki niso navajeni na kamero, še celo ljubši od onih, ki se zaradi službe ali kakršnega koli drugega razloga z njo spogledujejo pogosteje in manj sramežljivo. Vsem tem sramežljivcem lahko s svojim znanjem namreč dokaže, da lahko tudi oni blestijo in da so lahko lepi.

In ni jih malo, ki so v teh devetnajstih letih, odkar gospodari na očetovem »posestvu«, prišli, da bi v njih poiskala tisto, česar sami niso znali najti. Prišli so potem, ji pripovedujejo, ko so ugotovili, da imajo polne predale fotografij, a nobene glamurozne, take, ki bi jo lahko postavili na ogled in se z njo postavili pred drugimi. »Opažam, da se vračajo lepe stare meščanske navade, prihod k fotografu je spet svečan dogodek,« pravi in pregleduje lepo zložene kupčke fotografij, svoje delo.

Vračajo se družine, in to po tri generacije naenkrat, da bi jim naredila fotografijo za spomin. Prihajajo mladoporočenci, naveličani fotografij s terena, ki jih je zato, ker so bile posnete v naglici, težko dati v okvir. »Roko na srce, tudi jaz bi na terenu težko naredila dobro fotografijo, medtem ko bi se vsem mudilo na zabavo.«

Pred njo vse pogosteje sedijo mlade in tudi ne več mlade ženske, ki si želijo lepo fotografijo svojega golega telesa. Dostikrat je to fotografiranje darilo njihovih najdražjih. Pripovedujejo ji, da so potrebovale nekaj let, preden so zbrale pogum za ta korak. In ona jih posluša in posluša, toliko časa, kolikor je pač potrebno, da strah in nelagodje izgineta. Pove jim kakšno zgodbo; tisto, na primer, da jo je njen strogi oče nekoč že prepričal, da jo je nemogoče fotografirati, in da danes ve, da to ni res. Posluša, govori, pa spet posluša, in to tako dolgo, da je vse nared za dobro fotografijo. »Pri meni morajo vsi posnetki uspeti. Zato pa tistega, ki je pred mano, vodim toliko časa, da se popolnoma sprosti in se mi prepusti. Človeku posvetim svoj čas in mislim, da je to največje darilo.«

Dobra fotografija je tako močan motiv, da se mu preprosto ne more upreti. In njeno merilo je postavljeno tako visoko, da se mora tudi sama pošteno potruditi, da ga doseže.

Redko je popolnoma zadovoljna s tem, kar ji uspe iztrgati času. Dota Potrčevih pač. Tako neprecenljiva, da že celih šestinšestdeset let živi povsem brez reklame. Tista od ust do ust je namreč dosti bolj učinkovita.

Branka Grujičić

Vir: Kult