Vsakič, ko smo mu pomagale preobleči pižamo, sem s pogledom na hitro ošinila njegov hrbet, in to tako, da tega ni opazil. Mu je koža že začela odstopati, sem se spraševala, in na skrivaj preiskovala vsak delček njegovega hrbta, ker naj bi se neprijetni proces menda začel prav tam. Vse je bilo v najlepšem redu: [ ... ]

Prijateljica me je povabila na planetarni gong. »Kaj je to?« me je spraševal mož in se režal kot pečen maček. Morala sem priznati, da nimam pojma, v kaj se spuščam. A slišalo se je imenitno in prijateljica je rekla, da ji dobro dene in sem pač rekla, da se prepričam o tem, kako udarjanje po [ ... ]

Vedno, kadar se fino napravljene ljubljanske frajle v kakšnem lokalu strastno cmokajo na lica, si delijo komplimente v stilu »lubika moja, danes pa res dobro zgledaš, nujno se morva slišat«, zraven pa s prsti oblikujejo nevidni telefon, ki naj bi ponazoril način komunikacije, ki bo sledila, se vprašam, kako blizu so si pravzaprav te koklje.
Enkrat [ ... ]

Bilo je nekaj dni po prihodu iz porodnišnice, ko sem morala poklicati izbrano pediatrinjo. Znanec mi je že pred porodom odprl vrata v njeno precej zasedeno ordinacijo. Vse, kar sem morala še narediti, je bilo to, da ji povem, da ima njena nova pacientka Downov sindrom. Ne vem zakaj, ampak bilo me je na smrt [ ... ]

Zadnje čase se rada igram turistko. Na tržnici si kupim kakšno sadje ali piškote pa sedem na eno od klopic na Tromostovju med Japonce in Angleže. In potem opazujem. Gledam tiste, ki hitijo mimo. Včasih si kaj zapišem v beležko, ki jo imam, odkar sem se lotila tega pisanja, vedno s seboj.
Ali pa vzamem fotoaparat [ ... ]

Bili smo povabljeni na sladoled. A se nismo mogli odzvati povabilu, ker smo prvi šolski dan vzeli zelo zares in smo vse dnevne dejavnosti prilagodili naši prvošolki. Midva sva ji dala na razpolago ves svoj čas in vso svojo dobro voljo, ona pa naju je nagradila z nenehnim čebljanjem o tem, kaj vse je doživela [ ... ]

Mislim, da sem kakšne tri noči bolj slabo spala, ker naju je z možem čakal prvi roditeljski sestanek v šoli. Kdor nima otroka s posebnimi potrebami, bo težko razumel, kako grozno je, ko moraš ti edini že čisto na začetku stopiti pred neznance in povedati, da ima tvoj otrok Downov sindrom. Da je drugačen. 
Pripravila sem [ ... ]

V tisto trgovino v centru Alkmaarja sem vstopila zato, ker so me pritegnili živahne slike pa pisani stoli in sveče, ki so se ponujali na prodaj pred vhodom. Malce sem se razgledala po trgovini in uživala v razstavljenih predmetih, zraven mirila svojo nemirno hčer, ki v sprehajanju po trgovinah ne vidi prav nobenega izziva, in [ ... ]

Zadnjič smo bili na neki prireditvi in ko sem vsa upehana hitela proti izhodu, je k meni pristopil gospod in vprašal. »Ste vi gospa Branka?«
»Ja,« sem odgovorila in zbegano bolščala vanj ter si skušala priklicati v spomin trenutek, ko sta se najini poti prekrižali in sva postala tako rekoč znanca.
»Jaz sem Urškin očka.« Jezus, sem [ ... ]

Zadnje čase se rada igram turistko. Na tržnici si kupim kakšno sadje ali piškote pa sedem na eno od klopic na Tromostovju med Japonce in Angleže. In potem opazujem. Gledam tiste, ki hitijo mimo. Včasih si kaj zapišem v beležko, ki jo imam, odkar sem se lotila tega pisanja, vedno s seboj.
Ali pa vzamem fotoaparat [ ... ]