Vsakič, ko smo mu pomagale preobleči pižamo, sem s pogledom na hitro ošinila njegov hrbet, in to tako, da tega ni opazil. Mu je koža že začela odstopati, sem se spraševala, in na skrivaj preiskovala vsak delček njegovega hrbta, ker naj bi se neprijetni proces menda začel prav tam. Vse je bilo v najlepšem redu: koža sicer utrujena in uvela od hude bolezni, a še vedno tam, kjer koža mora biti – na utrujenem bolnem telesu.

Zdaj enkrat mu bo gotovo začela odstopati, me je prepričevala znanka, ki je podobno pot z mamo prehodila malo pred nami. Pa še, da je bila to njena najbolj  grozljiva izkušnja v življenju in da takega počasnega in mučnega umiranja ne privošči nikomur.

Redno me je klicala in seznanjala s tem, kaj nas najbrž še čaka, ker da imata najina dva roditelja enako diagnozo in drugače sploh ne more biti. In tako sem dan za dnem v strahu čakala, kdaj bom na njegovem hrbtu opazila gnojne rane, ki se menda ne zacelijo nikoli več. Strah me je bilo kot še nikoli in proti koncu sem še komaj premogla dovolj poguma za pogled na lastnega očeta.

Odnesli smo jo dobesedno s celo kožo, čeprav se zgodba žal ni srečno končala. In se ob tem naučili, da nima smisla čakati na nekaj, kar se bo mogoče zgodilo, ker se bo življenje morda obrnilo čisto drugam in bomo potem žalovali, ker smo po nepotrebnem strahovali.

Če namreč stalno nekaj čakamo, pa naj bo to dobro ali slabo, obstaja velika nevarnost, da bomo zamudili sedanjost. Da ne bomo več opazili vseh tistih majhnih podrobnosti, zaradi katerih je lepo živeti ne glede na okoliščine, v katerih si se znašel. Da bomo videli strahove tam, kjer jih sploh ni.

Zelo mi je žal, da sem takrat toliko dragocene energije porabila za strah. Da je nisem raje vložila v pogovore z očetom – tisti dnevi so bili namreč zadnji, ki sva jih imela na voljo. A kar je bilo, je bilo. Tudi če je nekaj slabo, je lahko dobro, če smo se iz izkušnje kaj naučili. In mene je ta lekcija s čakanjem na nekaj, kar se na srečo ni nikoli zgodilo, pošteno izučila.

Če tisto izkušnjo z očetom prenesem v ta čas in ta prostor, v sedanjost, ko se spopadam z izzivom vzgoje otroka s posebnimi potrebami, ugotavljam, da vseh mojih strahov nismo pokopali skupaj z očetom. Kakšni strahci so še ostali in po Haninem rojstvu so se jim pridružili novi, s to razliko, da me več ne hromijo in da mi ne jemljejo sposobnosti zdrave presoje. Predvsem pa me ne obvladujejo več do te mere, da ne bi neskončno uživala v vsaki minuti s svojo hčerko in da bi ji zaradi lastnih strahov odrekala možnost, da sama izkusi življenje. Da bi jo na primer zato, ker me je strah, da jo bo kdo prizadel, in ker si želim, da bi ji prihranila bolečino, pretirano vezala nase.

Nasploh v pogovorih z ljudmi ugotavljam, da jim strah pogosto kroji življenje. Tudi če jih ni strah recesije, jih je nečesa strah. Tega, kar se je zgodilo drugim in kar se mogoče lahko zgodi tudi njim. Bolezni, nesreče, ločitve … Včasih so rekli, da je nevednost tista, ki rojeva strahove. Da je ljudi strah zato, ker ne vedo. Danes nas je strah zato, ker vemo več, kot je treba vedeti. Ker smo preveč obveščeni, osveščeni in razgledani. Ker nam je zaradi vseh zgodb, objavljenih v medijih, vse še preveč jasno.

In tako nosečnost, na primer, nič več ni zgolj veselo pričakovanje. Zaznamovano je z razmišljanjem o tem, kaj vse bi lahko šlo narobe. Vsi tisti testi, merjenja nuhalne svetline in amniocenteze, nas opozarjajo na to, da se lahko kaj zakomplicira, čeprav je tako, da se lahko zakomplicira kljub vsej medicinski mašineriji.

Prijateljica, ki pričakuje prvega potomca, mi je potožila, da stalno razmišlja o tem, kako bo ravnala, če bo z otrokom slučajno kaj narobe. Da je v preteklosti prebrala toliko zgodb o tem, da jo je kar malo strah poroda. Opravila je sicer vse teste, ki jih je možno opraviti, a še zmeraj ni povsem mirna. Še vedno jo je strah. 

Povedala sem ji zgodbo o svojem očetu in ji dala nasvet, ki sem ga te dni dobila od svoje bralke: Most boš prečkala takrat, ko boš prišla do njega.

Ali povedano nekoliko drugače: s težavami se spopadimo takrat, ko naletimo nanje.

Vir: Jana