Bilo je nekaj dni po prihodu iz porodnišnice, ko sem morala poklicati izbrano pediatrinjo. Znanec mi je že pred porodom odprl vrata v njeno precej zasedeno ordinacijo. Vse, kar sem morala še narediti, je bilo to, da ji povem, da ima njena nova pacientka Downov sindrom. Ne vem zakaj, ampak bilo me je na smrt strah, da Hane ne bo sprejela.

Novico sem po telefonu najprej sporočila medicinski sestri. Odzvala se je mirno. Brez posebnosti. Bila sem pomirjena.

Ampak potem je nekaj minut po tem, ko sem odložila slušalko, pozvonilo. Ambulanta. Zdravnica bi rada govorila z vami, je naznanila sestra.

Panika. Kaj če mi želi povedati, da ne sprejema otrok s trisomijo enaindvajset? Kaj če nismo dovolj dobri za njeno ambulanto? Kaj če …

Halo, sem plašno rekla v slušalko, o čem že bo tekla beseda? 

Rada bi vam samo povedala, da že imam pacientko z Downovim sindromom, da je krasna punca in da super napreduje. Toliko da boste vedeli, da imamo izkušnje s takimi otroki in da nam lahko popolnoma zaupate.

Mislim, da je še nekaj časa govorila, ampak nisem slišala niti besede več. V glavi mi je odzvanjalo samo: hvala bogu, vzela jo bo. Kot bi bilo to, v kateri ambulanti se bo zdravil tvoj otrok, življenjskega pomena.

Po moje sem ji kakšnih desetkrat rekla hvala in še ko sem odložila slušalko, me je ob misli nanjo preplavila globoka hvaležnost. Kljub temu, da ima moja hči Downov sindrom, bo lahko hodila v natančno tisto ambulanto, ki sem jo pred porodom zanjo predvidela v svoji beležnici vsevedki.

Danes, ko to pišem, se mi ta neizmerna hvaležnost, ki sem jo čutila takrat, zdi kar malo smešna, čeprav šele zdaj, ko na stvari že lahko gledam z distance, vem, kako zelo negotov je človek na začetku in kakšen hud udarec za samozavest je otrok s posebnimi potrebami. Je pač tako, da si na začetku res hvaležen vsakemu, ki se do tebe in tvojega otroka obnaša vsaj približno normalno.

Seveda zgodbe s pretiranim zahvaljevanjem tukaj še ni konec. S tisto ambulanto se je šele dobro začela. Ne da bi se jaz tega sploh zavedala.

Dokler je bila Hana doma z varuško, nisem imela potrebe, da bi se komu posebej zahvaljevala. Potem pa je pri treh letih šla v vrtec in sem bila najprej hvaležna ravnateljici vrtca, ker jo je sprejela, pa vzgojiteljicam, ker so se ukvarjale z njo, in potem še vsem tistim staršem, ki so se družili z nami. In ko so otroci že kmalu po začetku vrtčevskega leta začeli z obiski in s tem, kdo bo pri kom prespal, sem bila spet hvaležna tistemu, ki je Hano povabil na obisk.

Čeprav je njena prijateljica prespala pri nas in je bilo logično, da bo Hana naslednjič prespala pri njej, sem se za to spanje mami zahvalila, rekla adijo, pa še enkrat hvala in tako naprej v podobnem tempu. Sploh se mi ni zdelo, da pretiravam. Je pa zato poskočila gostiteljica in mi enkrat kar naravnost rekla: Pa kaj se toliko zahvaljuješ. Saj je logično, da se izmenjavamo. 

Ja, tebi je mogoče logično, sem si mislila, ker nisi v moji koži. In sem se potem zavestno držala nazaj in sem se mogoče kdaj nalašč pozabila zahvaliti za kak obisk.
Dobra znanka mi je nekoč rekla, da pretirano zahvaljevanje pride v paketu z opravičevanjem, oba pa dobiš v dar skupaj z otrokom s posebnimi potrebami. Ona da je, še preden je kaj zahtevala za svojega otroka, najprej rekla oprostite. Kot bi se hotela opravičiti, ker za svojega avtističnega sina prosi nekaj, kar mu itak pripada po zakonu ali kakšni drugi uzanci.

Mene se je ognilo vsaj opravičevanje, nek smešen občutek hvaležnosti do vseh tistih, ki so se pripravljeni ukvarjati z našo Hano, četudi to sodi v opis njihovih del in nalog in za to vsak mesec dobijo plačo, pa je ostal.

In ta občutek ni prav nič fajn. Hromi te in ti preprečuje, da bi jasno in glasno povedal, da ti nekaj ni všeč. Nekje v ozadju zmeraj preži nate tisti nesrečni kaj pa, če je potem ne bodo več hoteli, kaj pa, če jo bodo izpisali, kaj pa, če …

Ravno včeraj sva se spet srečali z gospo Hvaležnostjo. Bi jo najraje mahnila po gobcu, ker mi je spet odvzela dar govora in mi nagnala solze v oči.

Vir: Jana