Bili smo povabljeni na sladoled. A se nismo mogli odzvati povabilu, ker smo prvi šolski dan vzeli zelo zares in smo vse dnevne dejavnosti prilagodili naši prvošolki. Midva sva ji dala na razpolago ves svoj čas in vso svojo dobro voljo, ona pa naju je nagradila z nenehnim čebljanjem o tem, kaj vse je doživela v šoli pa zakaj ji ni bila všeč predstava o Rdeči kapici in zakaj se je bala volka.

Potem sva z bodočo gostiteljico skušali najti prosti termin v sredo ali v četrtek in sva bili kar naenkrat že pri ponedeljku. »Naslednji teden ne bo šlo,« je rekla ona, »ker gre naša hči za teden dni na Finsko. S šolo.«

Hudooo, sem v stilu mladoletnic komentirala to dejstvo, presenetljivo predvsem zato, ker ima mlada dama, ki bo skupaj z izbranimi sošolci ponesla dober glas o svoji šoli tja na mrzli sever, Downov sindrom.

»Si si kdaj mislila, da bo tvoja hči potovala na Finsko in da bo prav ona tista, ki bo imela to čast, da s svojim zgledom dokaže, da v življenju ni nič nemogoče?«
»Ne, tega si pa nisem mislila,« je priznala pogumna mama, ki je pred sedmimi leti skupaj z vodstvom osnovne šole Trnovo orala ledino na področju šolanja otrok z Downovim sindromom v redni osnovni šoli.

Ravnateljica, vztrajna in odločna ženska, ki je deklici in njenim staršem pred leti dala možnost, da so sploh smeli poskusiti raziskati, kje so meje njihovih zmožnosti, mi je že prvič, ko sva službeno sedeli za njeno mizo in obdelovali to temo, celo filozofijo razložila z enim samim preprostim stavkom: »Dokler ne poskusiš, ne veš.«

Tega namreč, česa vse si sposoben in kaj vse lahko izvlečeš iz sebe, če imaš ob sebi ljudi, ki te znajo spodbuditi in v tebi poiskati tisto dobro, tisto, kar znaš in zmoreš. Če imaš ob sebi nekoga, ki se je pripravljen učiti s tabo in zaradi tebe in ki ni prepričan, da je že vsrkal vse znanje tega sveta.

Takrat me je ta njen stavek spomnil na to, kako sva izbirala vrtec za našo Hano in kako sem po enournem pogovoru z ravnateljico, ki nama je zagotavljala, da bodo Hane zelo veseli, povsem na koncu z živci možu rekla, da se mi bo zmešalo, če bom morala tri leta sodelovati s temi ljudmi. Ker sodelovanja sploh ne bi bilo, saj se je vsak drugi stavek začel z  mi že leta delamo tako …

»Midva bi rada …,« sem skušala priti do besede in jim razložiti, kako si midva predstavljava Hanino vzgojo in izobraževanje v tem zgodnjem obdobju, a smo zmeraj znova pristali pri tistem nesrečnem mi že leta delamo tako … Ko smo končali, sem bila premočena kot cunja in na poti domov sva bila v avtu čisto tiho, kar je znak, da se je zgodilo preveč slabega naenkrat in da morava vse to najprej premleti pri sebi, da bova lahko potem staknila glavi in poiskala rešitev.

Vrtec v sosednji ulici odpade, se je glasila odločitev, sprejeta na domači terasi, zato sem raziskovala naprej. Zasebni vrtec Pingvin, to bo to. Prijateljice so mi odprle vrata vanj.

»Veste, mi ne vemo prav dosti o Downovem sindromu, smo se pa pripravljeni učiti,« je rekla ravnateljica in s tem stavkom, ki bi večino verjetno odvrnil od vpisa, isti trenutek postala absolutna zmagovalka. Ljudje, ki so se pripravljeni učiti, kaj lepšega bi si človek sploh lahko želel. Stisnili sva si roki in se dogovorili, da jim bom posredovala samo tisto, kar morajo nujno vedeti o Downovem sindromu, da se ne bodo prebijali skozi knjige in brali o stvareh, ki s Hano nimajo nobene zveze. Pa da bodo dobili na vpogled vse majhne in velike skrivnosti o naši hčeri in da jih bomo povezali s strokovnjaki, ki delajo z njo. 

O vsem ostalem se bomo pogovarjali sproti in težave bomo reševali takrat, ko bomo naleteli nanje.

In smo krasno pluli skupaj, včasih naleteli na kakšno nevihto, se morali sem in tja izogniti čerem in po štirih letih skupne plovbe na srečo spet pripluli do pristana, v katerem se ne bojijo izzivov.

Najbrž ni naključje, da na steni šolske logopedinje, zagrete članice trnovske posadke, visi naslednji stavek: »Vsi so vedeli, da to ni mogoče. Potem je prišel nekdo, ki tega ni vedel. In … Uspelo mu je.« Pod njega se je podpisal Winston Churchill.

Vir: Jana