V tisto trgovino v centru Alkmaarja sem vstopila zato, ker so me pritegnili živahne slike pa pisani stoli in sveče, ki so se ponujali na prodaj pred vhodom. Malce sem se razgledala po trgovini in uživala v razstavljenih predmetih, zraven mirila svojo nemirno hčer, ki v sprehajanju po trgovinah ne vidi prav nobenega izziva, in s pogledom iskala ime tistega, ki je naredil vse te lepe stvari. Moški pri blagajni me je prijazno pozdravil, vljudno sem mu rekla hello in pogledala v njegovo smer, ne da bi ga zares videla.

Kako prikupna trgovina, sem pomislila, in razmišljala o tem, komu bom v dar prinesla svečo in komu ročno narejen pisemski papir pa katera slika bo krasila steno v domači dnevni sobi. Predvsem pa je moje misli zaposlovala misel, kako naj nakup izpeljem v prisotnosti moje živahne Hane, ki si je hotela vsako razstavljeno stvar ogledati, jo prijeti v roke in nato prav po otroško nerodno odložiti nazaj na polico, da sem bila ves čas v smrtnem strahu, da bo kaj padlo na tla in bom imela stroške še preden bom sploh uspela kaj kupiti.

Potem se mi je pogled ustavil na modro pobarvani steni, na kateri je viselo kakšnih dvajset iz papirja izrezanih profilov umetnikov, ki so naredili občudovane umetnine. Nekaj ni bilo v redu z njimi. Ampak kaj? Buljila sem v tiste slike in tuhtala, tuhtala. Nato me je v sekundi prešinilo – pa saj to je moja Hana. Neki ulični umetnik v Barceloni jo je videl natančno tako, kot zdaj jaz vidim te profile, čeprav sva bila takrat kar malo šokirana, ker nisva nikoli opazila, da njena brada ni tako izrazita kot pri drugih ljudeh in da obraz prehaja v vrat bolj direktno kot pri ostalih. Na tisti nizozemski steni so viseli profili umetnikov, ljudi z Downovim sindromom.

Instinktivno sem pogledala moškega pri blagajni, tokrat sem ga tudi videla in ne samo gledala, in vse se je začelo ujemati. Tudi on je imel trisomijo enaindvajset.

Bila sem v trgovini organizacije, ki se ukvarja z zaposlovanjem ljudi s posebnimi potrebami. V prostorni trinadstropni hiši v centru mesta so delavnice in trgovina, nam je kasneje, ko smo se sprehodili po njej in se čudili prostornosti in urejenosti prostorov, razložil eden od koordinatorjev, vanjo in v še nekaj hiš v bližini pa vsak dan zahaja kakšnih 270 ljudi iz mesta in okolice.

Nas je pot zanesla mimo ravno med odmorom za malico, zato je bila večina »zaposlenih« nekje v mestu, se je pa neka gospodična z Downovim sindromom vneto šminkala po ustnicah in čez njih ves čas našega obhoda in je zaradi šminke na mah postala Hanina ljubljenka. Zgovorni nizozemski vodnik nam je še povedal, da pri njih vsak dela tisto, kar najbolje zna in zmore ter da dobi pomoč šele takrat, ko sam zaprosi zanjo. Nobenega zavijanja v vato, nobenega popuščanja, naprej poskusi sam in če ne bo šlo, ti bomo pomagali, je njihovo vodilo.

In je vmes stopil do blagajne, da je blagajniku pomagal pri  vračanju denarja stranki, otovorjeni z dvema vrečkama daril. Matematika ljudem z Downovim sindromom namreč povzroča hude preglavice, ker nimajo številčne predstave.

Seveda vem, da podobne delavnice obstajajo tudi pri nas in da tudi naši ljudje s posebnimi potrebami delajo lepe izdelke pa da se njihovi mentorji trudijo enako kot tisti na severu. A tisti tam gor vse to počnejo v centru mesta, vsem na očeh. Nič niso skriti nekam na obrobje mesta. Mimo njih se valijo trume radovednih turistov, ljudje vstopajo v trgovino, gledajo, kupujejo, komunicirajo in tako spontano spoznavajo ljudi s posebnimi potrebami. Brez velikih uvodov in brez nepotrebnih besed.

Če hočejo plačati, morajo denar izročiti človeku s posebnimi potrebami. In če nimajo gotovine, se morajo potruditi, da iz njega izvabijo informacijo o najbližjem bankomatu. Malce bolj pazljivo morajo poslušati, ker je njegova angleščina nekoliko bolj okorna in počasna, ampak, a ste sploh pričakovali, da bo človek z Downovim sindromom govoril angleško?

Tam v tisti nizozemski trgovini potekajo učne ure o posebnih potrebah kar na terenu. In so zato, ker se dogajajo v centru vsega lepega, zanimivega in prijetnega najlažja in najbolj učinkovita pot za razbijanje predsodkov.

Vir: Jana