Prijateljica me je povabila na planetarni gong. »Kaj je to?« me je spraševal mož in se režal kot pečen maček. Morala sem priznati, da nimam pojma, v kaj se spuščam. A slišalo se je imenitno in prijateljica je rekla, da ji dobro dene in sem pač rekla, da se prepričam o tem, kako udarjanje po gongu vpliva name.

Preden sem se podala na pot, sem se pogovorila sama s seboj, češ, punca, a se greš ti delat norca iz ljudi, saj veš, da ne verjameš v te stvari. Ne, je rekla moja glava, niti slučajno se ne mislim norčevati iz kogar koli in moje srce je odprto za novosti in komaj čakam, da vidim, kaj se bo zgodilo.

Na tla smo položile odeje, si z dihalnimi vajami prečistile čakre in dobile navodilo, naj se na tleh namestimo v položaj, ki nam najbolj ustreza. Legla sem na bok.

Voditeljica nas je opozorila na morebitne reakcije na zvok, da nas bo morda začela boleti kakšna že zdavnaj zaceljena rana ali pa nas bodo preplavila silna čustva, jeza ali žalost, na primer. Opozorilo smo dobile zato, da se ne bi ustrašile, ko in če se bo zgodilo.

Potem je voditeljica začela udarjati po velikem gongu in moram reči, da ni bilo neprijetno za uho. Zaprla sem oči, da bi se čim bolj prepustila zvoku in da bi za trenutek izginila iz tega časa in prostora. Ampak ni šlo. Preveč me je zanimalo, kaj se dogaja. Ali voditeljica med udarjanjem sedi ali stoji? Ima zaprte oči? Morala sem sesti, da sem si odgovorila na vsa vprašanja. Potem sem legla, tokrat na drugi bok, se obrnila na hrbet, ker mi ni bilo udobno, in komaj dočakala konec.

Vsaka je morala povedati, kaj je doživela. Eni so šli mravljinci čez obraz, drugo je začela boleti glava, tretja je začutila bolečino v zelo stari rani. Jaz pa nič. Razen tega, da mi je bilo strašansko dolgčas in da sem trpela, ker sem morala biti pri miru. »Ne moreš reči, da ti je bilo dolgčas,« me je skušala spametovati prijateljica. »Reci, da si nehala kašljati,« se je glasil njen nasvet, ker namreč stalno nekaj pokašljujem.

»Zelo si želim, da bi lahko rekla, da se mi je zgodilo nekaj pomembnega, a mi žal pride na misel samo to, da mi je bilo neznansko dolgčas in da sem si ves čas želela, da bi imela s seboj knjigo,« sem se zaslišala govoriti. Voditeljica je za trenutek pomolčala – se mi zdi, da ni bila zelo navdušena nad to izjavo –, nato zajela sapo in mi natresla nekaj pametnih o tem, da zvoka pač nisem spustila do sebe in da se nekaterim to dogaja pa da to ni nič hudega in naj prihodnjič s seboj prinesem knjigo.

Nikoli več nisem šla na planetarni gong, čeprav čisto zares verjamem, da nekaterim dobro dene.

Ni bilo prvič, da je nekdo ugotovil, da kakšnih stvari ne spustim do sebe. Do podobne ugotovitve je prišla moja maserka, ko je na vprašanje, kako sem se počutila med masažo, dobila odgovor, da je bilo sicer fino, a me je motilo to, da sem skozi luknjo v mizi gledala v tla in sem o tem, kaj se dogaja v prostoru, lahko ugibala zgolj na osnovi sluha. Rekla je, da sem tipična predstavnica ljudi, ki želijo imeti vse pod kontrolo in da to ni v redu in da je še zelo utrudljivo za povrh.

Takrat po tistem gongu sem se spet potopila vase. In ugotovila, da taka zahojena nasprotnica novosti že ne morem biti, če lahko v tej posebnim potrebam neprijazni Sloveniji tako napredno vzgajam svojega otroka s trisomijo enaindvajset. Če bi namreč vse novo res tako težko spustila k sebi, bi naša Hana odraščala tako, kot je pred njo odraščala cela kopica ljudi s posebnimi potrebami – nekje na robu družbe. 

Je pa res, da ne znam biti všečna, da težko rečem ali naredim nekaj, kar se pričakuje od mene, če za tem ne stojim z vsem svojim bitjem, in da me to včasih tepe. Ob tem sem se spomnila misli iz knjige Na visokih petah: »Z odraščanjem se naučimo, da pogosto iztržimo več, če nekatere želje odložimo ali jih prilagodimo, da bi lahko uresničili kak dolgoročnejši cilj ali se izognili neprijetni posledici.«

Naučimo se, skratka, da je včasih treba reči ali narediti tudi kaj takega, kar ne mislimo zelo zares. Da se nehote čisto malo zlažemo. Te miselnosti pa res ne morem spustiti do sebe. Očitno sem nekoliko zaostala v razvoju.

Vir: Jana