Mislim, da sem kakšne tri noči bolj slabo spala, ker naju je z možem čakal prvi roditeljski sestanek v šoli. Kdor nima otroka s posebnimi potrebami, bo težko razumel, kako grozno je, ko moraš ti edini že čisto na začetku stopiti pred neznance in povedati, da ima tvoj otrok Downov sindrom. Da je drugačen. 

Pripravila sem nekaj strani dolgo brošuro s Hanino fotografijo na prvi strani, v kateri sem našim bodočim soborcem pripravila vse potrebne informacije o tem, kdo je naša Hana, kaj vse je morala narediti, da se je prebila do prvega b, in v čem se pravzaprav razlikuje od drugih otrok. Mislim, da sem spisala kar prijetno branje in da je tiste, ki so ga hoteli prebrati, lahko osvobodilo marsikaterega predsodka. A sem imela kljub pripravam potne dlani.

Razredničarka je udarila kar s prve, češ da bosta starša deklice z Downovim sindromom povedala nekaj besed o svoji hčeri. Hitro sem namočila v vodo moža, ker sama veliko bolje pišem kot govorim in bi v navalu čustev in adrenalina gotovo rekla kakšno neprimerno. Pa je bil tudi on malce šokiran zaradi hitrosti, s katero se je vse skupaj dogajalo, in je prav nebogljeno povedal nekaj prijaznih o naši Hani, tako da sem se potem opogumila še jaz in izustila nekaj stavkov. Pravzaprav sem rekla samo, da bodo lahko vse ostalo prebrali v brošuri, ki sem jo pripravila zanje.

Nato so dobile besedo učiteljica, vzgojiteljica in učiteljica podaljšanega bivanja, vse tri pedagoginje, ki že imajo izkušnje z otroki, kot je Hana. Toliko lepega so povedale, da mi je šlo spet na jok, ker sem bila tako ganjena, in mi je z dlani skoraj kapljalo. Ena je staršem položila na srce, da taki otroci znajo pokazati čustva in da se jih ne sramujejo in da je v današnjih časih to, da te nekdo poboža ali stisne k sebi neizmerno bogastvo.

Druga je govorila o tem, da s sobivanjem ne pridobiva samo otrok s posebnimi potrebami, ampak vsi v razredu. Tisti brez posebnih potreb zato, ker se naučijo strpnosti, dobijo širino in vidijo, kako zelo se morajo nekateri truditi za minimalen izkupiček, pa še, da učna pomoč, ki pride v razred zaradi otroka s posebnimi potrebami, sploh ni učna pomoč samo zanj, ampak tudi za vse druge. Kajti takrat ko ta, zaradi katerega je dodatni učitelj prišel v razred, ne potrebuje pomoči, pomaga drugim in imajo v višjih razredih, ko odpade vzgojiteljica, namesto ene učiteljice v razredu pravzaprav dve.

Zatem so bili na vrsti starši. Pravzaprav bi morala napisati mame, ker je bil poleg mojega moža v razredu samo še en oče. Pričakovala sem, da ne bo nobene razprave, ker je ljudem običajno zoprno govoriti o svojih občutkih v javnosti, a je dvignila roko neka mama in povedala, da ima sestro, ki je zaostala v duševnem razvoju. Njenim otrokom se to ne zdi nič posebnega, ker rastejo s to njeno drugačnostjo, njej pa se zdi naravnost super, da bo njen otrok hodil v razred s Hano. Ko je dodala še, da ve, kako težko je to izpeljati in da staršem čestita za pogum, mi je šlo že tretjič tisto uro na jok in sem se morala prav potruditi, da sem gledala proti njej in se delala mrtvo hladno.

Pa še ni bilo konec lepega. Oglasila se je še ena mama in k že povedanemu dodala, da ji je v čast, ker bo njen sin hodil v šolo z našo Hano. Kot bi mi nekdo nalepil obliž na mojo neprespano dušo in mi (žal) spet nagnal solze v oči. 

Mogoče bi se priglasila k besedi še kakšna mama, če ne bi jaz naredila konec pohvalam. »A se lahko pogovarjamo še o čem drugem,« sem rekla, ker nisem več prenesla govorjenja o nas. In čisto nič se nisem bala, da bo kdo rekel tudi kaj nam bolj nenaklonjenega, ker iz novinarskih izkušenj vem, da se tisti, ki se ne strinjajo, vedno priplazijo z zamudo in da svoje nestrinjanje najraje izražajo pisno, redko naravnost in v obraz.

So pa vse te lepe misli in pozitivna energija, ki sva jo čutila v prvem b, pripomogli k temu, da sem se končno pomirila. Da vem, da sva se odločila prav in da se je še enkrat pokazalo, da ljudje hočejo spoznavati drugačnost, le da prepogosto nimajo priložnosti za to.

Vir: Jana